Anže Čokl: “Zdravja, sreče in ljubezni ti želim! Ostalo se pa kupi.” V začetku se mi je voščilo zdelo smešno.
Pozneje sem razmišljal, da verjetno drži. Po snemanju v Steni pred dnevi – pa sem dokončno doumel. In danes razumem: zdravje JE najpomembnejša stvar v življenju!
Ko sem si pred leti zlomil vrat, in malodane zapustil ta svet, sem se po malem že začel zavedati, da je zdravje na prvem mestu. Po doživetem v Steni med snemanjem fanta s presajenimi pljuči, pa se mi je to še toliko bolj vsidralo v možgane. O podrobnostih zgodbe je žal še preuranjeno pisati in ne bo možno razumet povezave z uvodom, zato zaenkrat ob nekaj fotografijah le kratka predstavitev čudovitega dne preživetega v Steni: o snemanju, o plezanju, o doživetjih in o tem kako sem bil med snemanjem intervjujev na poseben način opomnjen na to, kar si mislim, da vem – zdravje je najpomembnejše!
Snemanje smo pričeli že v temi, na poti oziroma vožnji proti Vratom. Rana ura – zlata ura načelno drži, za snemalne potrebe pa bi si vendarle želel, da bi pričeli malo pozneje. Z Vrat mimo Aljaževega doma smo začeli hodit okrog šestih in z lepim tempom napredovali proti Steni. Seveda z obveznimi postanki, da sem odkljukal svoj seznam kadrov in scen shranjenih v telefonu.
Do stene in na vstop v Slovensko smer v Steni smo oprtani s stativi, odbojniki, mikrofoni, objektivi, kamerami in kupi dodatnih baterij prisopihali ravno v času, ko so sončni žarki začeli lepo božati južna pobočja na drugi strani doline Vrat. Brez obotavljanja smo pričeli s pležo čez prvi, vstopni skok v Slovensko smer.
V Slovenski grapi, to je nad Bučarjevo steno, še leži sneg zadnje sezone. Kot kaže bo dočakal novo pošiljko in se še za vsaj leto dni postaral. Sneg je sicer na površini ob trenutnih temperaturah lepo odjenjan in se da lepo prečit. Še bolj razveseljujoča novica za plezalce – stena zgleda povsem suha in je godna za plezanje, le zelo zgodnje jutranje ure so sveže.
Gorski vodnik, Tomaž Jakofčič - Jaka, ki je prek stene vodil naša dva igralca, je odločil, da Steno in Slovensko smer zapustimo čez Frelihov izstop. Na zgornji fotografiji v prečnici stopicam po policah proti desni, na vrh stolpa, kjer nas je počakala še ena lahka, a zračna prečnica v desno.
Po izstopu smo naredili krajšo pavzo na Slovenskem turmu, kjer je tekla beseda o tem ali mu bolj pristoji slovenska ali nemška različica imena. Ne vem kako se je družba zedinila, ker sem bil preveč zatopljen v delo pred nosom – kako bom iz objektiva spravil prašno pikico. Z nekaj sreče mi je uspelo in z veseljem sem se pridružil koščkom čokolade, ki je bila v “obtoku”.
Minute in ure so hitro tekle, nas pa je čakalo še enkrat toliko višinskih metrov, kot smo jih bili preplezali. Še isti dan smo se kanili povzpeti na Triglav, da bi lahko v miru in ob lepi svetlobi, ki ju prinesejo poznopopoldanske ure, posneli sklepne kadre na vrhu ob Aljaževem stolpu.
Na Kredarici smo naredili še eno krajšo pavzo. Ker je bil moj nahrbtnik že brez tekočine težak 10 kg, sem s seboj vzel le slab liter. Še kako prav je zato prišla odprta koča na Kredarici, kjer sem svoje telo oskrbel z dodatnimi dvemi litri prepotrebne pijače za vzpon na vrh in nazaj v dolino. Malo me je negativno presenetila le silna neprijaznost osebe – strežnega osebja, ki je delovalo izrazito nezainteresirano za delo. Oseba je bila neprijazna, ošabna, odrezava in mi dajala občutek, da sem ji tam kot stranka odveč. Škoda.
Ekipa na vrhu pred Aljaževim stolpom, kjer se nastavljamo soncu in opazujemo veličastno okolje v katerem se nahajamo. Zadaj v glavi me je že kljuvalo: malo od žeje, malo od misli na dolg sestop. Oh kako rad bi ga skrajšal s kakšno bližnjico po zraku, a tega dne je bilo to nemogoče …
Severniku v brk se smejimo Janez Rutar, Rok Merhar in Anže Čokl. Brez pomoči tudi tokrat ne bi šlo, zato se moram še posebej lepo zahvalit Roku in Đaniju. Oba sta pristavila kamenček v mozaiku k temu, da sem lahko posnel kar je bilo za ta dan naročeno. Verjamem, da sem bil precej nadležen, ko sem ju ves čas premikal levo desno, stran od kadra sem, stran od kadra tu, malo gor, malo dol… Oba sta tudi fotografirala, kako nastajajo posnetki, kar je še posebej hvale vredno!
Dan je bil dolg in zame kar naporen. V vsaki smeri, četudi lahki kakor je Slovenska, imaš načelno dosti opravka že sam s seboj – s tem da se z vsemi štirimi držiš stene, noge postavljaš tja, kjer te nosijo in se z rokami vlečeš za oprimke, ki se stene dejansko držijo. Ko snemaš, pa zraven pride še misel na to, da česa ne pozabiš posneti, pa oprezanje za lepimi prizori, sprotno reševanje tehničnih ugank, najprej na pozicijo naprej, posneti, da gredo mimo, pospravit opremo in spet hitet in prehitet naprej …
Kot sem že zapisal sodelujočim: “Jutri bodo moja stegna gotovo zakislena, prsti na nogah bodo spet malo razboleni, usta suha… A v mojem srcu topel spomin na novo avanturo. Hvala.”
Snemali smo za Studio Virc v produkciji katerega tudi nastaja dotični film za TV SLO.
Oblekla me je Patagonia Europe, fotografiram in snemam z opremo Canon, energijo mi dajejo ploščice Mulebar, padec v steni pa ustavijo vrvi Sterling.
Anže Čokl
Fotografije: Janez Rutar – Džani, Rok Merhar in Anže Čokl.