Delo, Panorama - Simona Bandur: ... ljudje pa na Šmarno
Obiskovalci Rožnika in Šmarne gore so se že navadili na opustošenje. Urediti je treba vlake.
Ko so se sončni dnevi začeli seštevati v številu, ki je večje od enega na mesec, sta tudi najbolj priljubljeni rekreacijski točki v Ljubljani in okolici – Rožnik in Šmarna gora – začeli dobivati staro podobo. A le po številu obiskovalcev. Opustošenje po žledu je še vedno nepopisno, očiščene so večinoma samo najbolj priljubljene poti. A ljudje so našli pot mimo naravnih ovir.
Tudi zaprepadenost zaradi neznanske moči narave in nemoči človeka proti njej je izginila iz vsakdanjih pogovorov. Jutranji sprehajalci, ki se dvigajo mimo skakalnic proti vrhu Šišenskega hriba, skoraj ne opazijo več celega pokopališča brez, ki se v sončnih dneh še posebno bleščijo iz vrst podrtih dreves. Osrednjo pot so očistili šele prejšnji teden, kupi hlodovja ob njej se dvigajo v skladovnicah, pobočje hriba pa je še vedno popolnoma razmetano. Peter Prosenc iz ljubljanske območne enote Zavoda za gozdove, pristojen za predel, ki se razteza od Golovca do Toškega čela proti Medvodam in vključuje tudi Rožnik oziroma vse gozdove v mestu ter navsezadnje južni in zahodni del Šmarne gore, se vsak dan spoprijema z realnostjo. »Na mojem območju je v nekaj dneh padel desetletni etat [količina lesa, ki je predvidena za posek].«
Predor pod vejevjem
Tudi na poti na Šmarno goro med pohodniki, katerih oko se je več kot očitno že navadilo na opustošenje, ni bilo čutiti posebnega vznemirjenja ali nejevolje. Ena od najbolj obljudenih poti – čez korenine – je bila zaradi številnih nog, ki so šle čeznjo, poteptana kot vedno, a vendarle se je njena podoba spremenila. Ponekod se ob njej kakor ograja dvigajo prežagana debla in kupi vej, po pobočju ležijo cele vrste izruvanih dreves, največ je bukev, katerih mogočne krošnje niso zdržale teže ledu. Više ko se dvigaš, manj je gozda (čeprav Šmarna gora kajpak še zdaleč ne doseže gozdne meje), pot se mestoma spremeni v pohod čez drn in strn, na predelu, ki se odcepi proti Romarski poti in vodi proti Šmartnemu, je narejen pravcati predor. Opažanje navadnega sprehajalca strokovno zaokroži Peter Prosenc: »Na spodnji tretjini pobočja Šmarne gore je poškodovanega več kot 20 odstotkov gozda, srednji pas je uničen do 70 odstotkov, zgornji spet manj, ker so debla tanjša in so se pod težo ledu le upognila.« Po številnih obiskih tega območja lahko tudi že poda oceno: samo na južnem delu, kjer je tudi največ sprehajalnih poti, je podrtega drevja za 15.000 kubičnih metrov. Za laike: to je toliko lesa, kolikor bi ga v eni sezoni za kurjavo porabilo 750 hiš. Tako poenostavljeno v uporabno vrednost zveni še dobro, a kaj, ko je do tega lesa zelo težko priti.
Odrezan od sveta, a ne od Šmarne
Osrednji predel hriba je težko dostopen, vlake neurejene, gozd razdrobljen v majhne parcele in še te imajo ponekod več lastnikov, za nameček so nekateri med njimi izgubili stik z gozdom in mnogokrat niti ne vedo več, kje so meje njihovega gozda. »To ni redna sečnja,« je poudaril Prosenc, »ampak je zaradi visečih vej, ponekod tudi dreves veliko bolj nevarno – pa ne le za delavce, tudi za sprehajalce. Gre za sanacijo poškodovanega gozda, zato naj se del lotijo le dobro opremljeni in usposobljeni lastniki ali gozdarski delavci, a nikoli sami.«
Najprej je treba počistiti sprehajalne poti, kajti rekreacije željnih ljudi ni mogoče ustaviti, se zaveda Prosenc. Za zdaj so prehodne glavne poti, to so omenjena Pot čez korenine pa Pot čez Peske, Pot čez Zatrep, Romarska pot, Šmartinska pot, Vozna pot ter Westrova in Mazijeva čez Grmado, je naštela Ana Češnovar (prijatelji in domači ji rečejo Nuša), ki je od očeta Miha Ledineka prevzela vodenje gostilne na Šmarni gori. Miha Ledinek, ki je že legenda tega hriba in bo 1. avgusta praznoval 40 let, odkar je prišel tja, je bil tudi edini v družini, ki v času ujme niti za en dan ni bil odrezan od Šmarne gore (bil pa je odrezan od sveta).
Nuša si je tiste dni zapomnila skoraj do ure natanko: »Začelo se je v soboto zvečer [1. marca], ravno smo se vračali v dolino. Eno drevo je padlo in oče je odšel tja, da bi ga prežagal. Nato so začela drevesa padati drugo za drugim ...« Takrat ni mogel naprej, naslednji dan se je vrnil s sekači, prepričan, da bo lahko pot očistil. »Seveda je bilo to nemogoče, vendar se je peš le nekako prebil gor.« Ujma tudi najbolj trmastih pohodnikov ni ustavila, a gostilna je bila teden dni zaprta, navsezadnje niso imeli elektrike, agregat pa je tudi ostal na seznamu za nakup, je med smehom dodala. Na Šmarni gori je od malega in med vsemi mogočimi razlogi, ki bi lahko prispevali k temu, da bi bilo treba – tudi če samo začasno – zapreti gostilno, gotovo niti pomislili niso na to, da bi se lahko podrl gozd. Gasilci iz Tacna so kmalu očistili Vozno pot, zlagoma so skupaj s še drugimi okoliškimi gasilci in člani lokalnega planinskega društva naredili prehodne glavne pohodne poti. Pomagali so tudi družinski člani in prijatelji. »Misel, da v nesreči ne ostaneš sam, je res tolažilna,« je dodala Nuša. Ljudje so se ponujali tudi za večje akcije, toda to je prenevarno, zato jih prosijo predvsem, naj hodijo previdno in se umaknejo takoj, ko slišijo ropotanje delovnih strojev in motornih žag. »Predvsem pa zdaj naj ne hodijo s slušalkami v ušesih,« je opozorila. O razmerah, predvsem pa o morebitni načrtovani sečnji in spravljanju lesa, obveščajo tudi po spletni strani in na facebooku.
Na šmarnogorski plaži
Zadnji dnevi, ki so bili še posebno radodarni z ustvarjanjem občutka bližajoče se pomladi, so spet priklicali izdatno število pohodnikov in napolnilo se je tudi omizje stalnih obiskovalcev šmarnogorske plaže. Ana Zemljič, 77-letna pohodnica, ki se uvršča v vrh dam z največ vzponi na Šmarno goro, je po ujmi prvič prišla šele pred dobrim tednom dni. »Sem iz Šiške in se velikokrat sprehajam do živalskega vrta. Ko sem videla, da je vse podrto, sem sklepala, da je tudi na Šmarni podobno in sem raje počakala,« je razlagala sivolasa dama, že na prvi pogled polna energije. Tokrat je prišla do vrha po Romarski poti, ki sicer še ni povsem očiščena. Del te poti najbolj pogrešata tudi njena dobra znanca Boža in Bogdan, ki sta bila letos na Šmarni že kakih tridesetkrat. In tudi po ujmi nista prav dolgo zdržala brez, že tretji dan sta se gor prebila čez Peske, je potihem pripomnil Bogdan in nato tudi on resno ocenil: »Na južnem pobočju je uničenega 70 odstotkov gozda.« Sicer pa se omizje ni pustilo speljati na preveč resen pogovor. »Veste, skoraj vsak dan se tukaj dobivamo,« je med smehom pojasnjevala Ana Zemljič. In čeprav je dejala, da ji je slabo zdravje posrkalo precej energije, še vedno redno hodi na Šmarno goro, ob koncu tedna pa še po drugih hribih, nazadnje je bila na Križni gori in Sv. Miklavžu in na hitro je ocenila, da drugje gozd ni tako prizadet.
Nuša Češnovar je vesela, ker se ljudje vračajo tudi, če Šmarna gora ni tako lepa in (vsaj letos) ne bo tako zelena kot prej. Na vprašanje, ali si sploh lahko predstavlja, da bi bilo mogoče vse drevje in vejevje odstraniti, je odkrito odkimala. Popolnoma počistiti gozd morda niti ni nujno, je razmišljala, vsekakor pa je treba spet urediti poti, da bodo varne. Zaveda pa se tudi, da bo zelo težko že organizirati lastnike gozdov.
Tudi Peter Prosenc iz tega težko vidi izhod: »Za lastnike smo pripravili sestanek in jih seznanili z razmerami. Toda pospravljanja gozdov jim ne bi smeli kar prepustiti, saj nekateri niso vešči ali zmožni tega dela.« Za ureditev vlak se pogovarjajo tudi z Mestno občino Ljubljana (MOL), saj spada pol tega območja pod četrtno skupnost Šmarna gora, a še ne vedo, koliko je pripravljena prispevati. »Če ni vlak, lesa s klasično sečnjo ni mogoče spraviti s pobočij,« je sklenil Prosenc in pokazal na zemljevidu, kje je za sanacijo nujno urediti poti. Z oddelka za ravnanje z nepremičninami ljubljanske mestne uprave so nam na kratko odgovorili, da MOL na tem območju pač ni lastnica nobenega zemljišča. Večje površine gozda v njeni lasti so sicer na območju Grajskega griča, deloma na vzhodnem delu krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Samo na Rožniku je poškodovanih 40 odstotkov dreves, doslej so izvajalci, kot smo že poročali, odpeljali 15.000 kubičnih metrov vejevja in 750 kubičnih metrov hlodovine. V teh dneh dela na Rožniku in grajskem griču 15 ljudi in tako glede na dosedanji potek del v predvidevajo, da bo sanacija na urbanem območju končana do maja; izjema je parkovni gozd, ki naj bi ga očistili do konca jeseni.
Medtem si bodo ljudje naredili svoje stezice, kakor je že zdaj videti tako na Rožniku in okoliških gričkih kot na Šmarni gori. Ko smo se vračali s tega priljubljenega hriba, spomladanske spokojnosti niti enkrat ni prekinil zvok motorne žage, kvečjemu so v njeno okrilje – zdaj ko ni več zvočne in vizualne kulise, ki jo ustvarjajo krošnje – silili zvoki mesta.
Simona Bandur
Foto: Jože Suhadolnik