Ni vse zlato, kar se sveti – to so macesni.
Pred zapornico pod Matizovcem ustavim, poravnam parkirnino in malce naprej ustavim avto. Skočim v pohodno obutev in pričnem hojo proti priljubljeni izletniški točki tržičanov in ostalih obiskovalcev, Kofcam.
Bližnjici izpustim in po cesti pridem mimo kmetije in žage v gozd. Po označeni poti, ki se strmo dviguje, dvakrat preči gozdni cesti, dosežem vrata pašne ravnice in stopim na plano, od koder vidim v soncu obsijano pobočje Velikega vrha. Po nekaj korakih sem ponovno v gozdu in na kolovozu, po katerem se vzpnem na s soncem obsijano planino Kofce in jasnim pogledom na greben Košute, predvsem pa na Kofce goro in Veliki vrh, ki sta vrhova, na katera se bom na tokratni turi povzpel.
Obiskovalcev pri domu še ni, ko stopam po pobočju zložno navkreber, se nekajkrat ozrem na nejasna pobočja Kamniško-Savinjskih Alp v daljavi kakor tudi na Dobrčo in Begunjščico s Triglavom v ozadju ter pridem do razglednega križa, kjer je še ostanek klopce. Na robu pašnika je nekaj osamljenih zlatorumenih macesnov, ki izstopajo od zelenih smrek, ki prevladujejo v gozdovih okoli planine. Hodim po kratki travi do vznožja pobočja gore, po kamniti in peščeni stezi dosežem razpotje in nadaljujem desno na greben, ki se z nekaj manjšimi vzpetinami vleče vse do glavnega grebena Košute, kjer je vrh Kofce gore. S steze se odpirajo lepi razgledi na zahod proti Velikemu vrhu in na vzhod na planino Šijo in greben od Kladiva naprej proti vzhodu. Steza gre delno po in nekajkrat nekoliko nižje na vzhodnem in zahodnem pobočju grebena ter tako dosežem prečno stezo tik pod vrhom, kamor grem nemudoma in na višini 1967 m naredim premor.
Razgledi na slovensko in avstrijsko stran do odlični. Prvič danes uzrem piramido Košutice ali kot ji pravijo tudi Ljubeljske Babe, ki jo rad obiščem v času, ko se koplje v barvah cvetočega gorskega rastlinja. Mimo pride pohodnik, ki nadaljuje pot proti Kladivu, sam pa grem ob grebenu proti Velikemu vrhu, kamor je namenjeno tudi nekaj pohodnikov, ki se vzpenjajo po spodnji poti. Sem ter tja iz avstrijske strani zaveje hladen veter, a sonce me prijetno greje, ko dosežem vrh Toplarja, se malce spustim in nadaljujem po stezici. Prehiti me mladenka, za katero se povzpnem na vrh 2088 m visokega Velikega vrha s prekrasnim razgledom na gore nad Ljubeljem.
Pogled seže na Dobrčo, Zajmanove peči z Begunjščico, Stol s Celovško špico, Vrtačo, Palec, greben Na Možeh in Ljubeljščico ter seveda na kopico vrhov na avstrijski Koroški. Proti vzhodu poteka greben Košute z lepim pogledom na Kofce goro in Kladivo, za katerim je v daljavi viden tudi najvišji vrh grebena, Košutnikov turn. Slabši je pogled na visoke vrhove kamniških gora in tudi Storžič in Kriška gora sta v meglici, na nebu pa se že podijo prvi oblaki. Tudi tokrat podelim svoj obrok s planinskimi kavkami, ki dobro vedo, kdaj je potrebno prileteti na vrh. Minute hitro minevajo in čas je za povratek. Z vrha grem po vzhodnem grebenu, se nato spustim na stezico. Še pred Toplarjem me prehiti spet mladenka, Na manjši vzpetini počivata pohodnika, s Kofce gore hodita druga dva, jaz pa počasi izgubljam višino in ob srečevanju še nekaj planincev pridem nazaj na trato pod Kofco goro.
Zavijem na rob, kjer so macesni in fotoaparat pridno beleži njihovo lepoto z Velikim vrhom in Kofce goro v ozadju, nato pa se vrnem na travnato ravnico in pobočje, grem mimo planinske koče z nekaj obiskovalci in stopim v gozd. Tudi tokrat ne uberem bližnjic, držim se kolovoza vse do kratke ravnice, ponovno stopim skozi vrata pašnika in nadaljujem spust skozi gozd po poti polni korenin, peska in kamnov. Iz gozda stopim pri žagi, se malce pomudim pri studenčku in po cesti se vrnem na parkirišče.
Lepa in lahka je pot na greben Košute, na katerega se vedno rad vračam. Pospravim pohodno opremo, naredim nekaj požirkov še toplega čaja iz termovke v avtomobilu in pričnem vožnjo proti domu.