popotovanje najstniškega alpinista sredi podnebnih izzivov
V svetu, kjer je večina najstnikov obremenjena z izobraževanjem in družabnimi dejavnostmi, se nekateri podajo na nenavadna potovanja. Nima Rinji Šerpa je mlad alpinist, katerega strast do plezanja na vrhove kljubuje običajnim najstniškim prizadevanjem. V ekskluzivnem intervjuju s Kamalom Rajem Sigdelom iz UNDP in Monico Upadhyay iz WFP deli Šerpa Nima Rinji vpogled v svoje izjemno potovanje, v motivacije in želje, v življenje plezalca Šerpe sredi spreminjajočih se gorskih pokrajin in svetovnih izzivov. Od prvega vzpona na goro Manaslu in nadaljevanja na drugih 8000-tisočakih Nima, odločno pripoveduje svojo alpinistično odisejado. Kot sin izkušenega plezalca črpa navdih iz svoje dediščine Šerp s ciljem na novo definirati dojemanje in si ustvariti nišo onkraj tradicionalnih vodniških vlog.
Poleg osebnih zmag mladi Nima v tem intervjuju s Kamalom Sigdelom iz UNDP razmišlja o okoljskih vplivih podnebnih sprememb na gorske ekosisteme in odpornosti skupnosti Šerp med razvijajočimi se izzivi. Z vizijo spodbujanja trajnostnega turizma in opolnomočenja nepalske mladine se zavzema za izkoriščanje neizkoriščenega potenciala Nepala, pri čemer izraža sporočilo upanja in priložnosti za svojo domovino. Izjemni podvigi in težnje Nime so dokaz pustolovskega duha, odpornosti in ambicij, ki presegajo starost in višino.
Povejte nam na kratko o svojem udejstvovanju.
Prvič sem se povzpel na vrh Manasluja, potem ko sem opravil izpit za 10. stopnjo (SEE). Mesecu po tem sem se povzpel na vrh Ama Dablam. Sledila sta Everest in Lhotse s Šerpo Pasang Nurbu. Lhotse sem dosegel v devetih urah z Everesta. Nato sem odšel v Pakistan in se v enem mesecu povzpel na pet osemtisočakov. Kasneje sem se povzpel na Dhaulagiri in Čo-Oyu. Bil sem že na desetih osemtisočakih.
Moj cilj v življenju je biti najboljši plezalec na svetu v gorskem sektorju. Po vsem svetu različne znamke vlagajo v športnike in želim, da te znamke pridejo v Nepal. Šerpe so po svetu znani tudi kot vodniki. Vendar želim to dojemanje spremeniti. Želim biti prehod od vodnika do športnika in biti znan po vsem svetu. Za to se zelo trudim, tako v smislu usposabljanja kot izobraževanja. Podobno želim s tem delovati tudi za ohranjanje narave. Prizadevam si pripeljati vrhunske športnike iz Nepala in predstaviti njihove talente svetu, ne samo v alpinističnem sektorju, ampak tudi na različnih drugih področjih.
Medtem ko so ljudje vaših let zaskrbljeni zaradi svojih ocen, vi plezate na gore in vas skrbi njihova prihodnost? Zakaj hitenje v gore? Kakšna je motivacija za tem?
Svojo alpinistično pot sem začel z vzponom na Manaslu pred skoraj dvema letoma. Po tem sem se počutil močnega in nisem želel ustvariti dolge vrzeli pred drugim vzponom. Moj cilj je, da se v še najstniških letih povzpnem na vseh 14 osemtisočakov, kar bi mi omogočilo, da se kasneje osredotočim na druge stvari. Podobno, ker je tudi moj oče povezan z alpinizmom, nisem imel težav glede logistike in financ. Ne bi rekel, da se mi mudi. Enostavno si želim v najstniških letih preplezati vse izpostavljene vrhove in se kasneje v življenju posvetiti različnim zanimanjem.
Kakšen vpliv zaradi podnebnih sprememb na gore ste opazili kot plezalec? Kako je to vplivalo na preživetje in prehransko varnost?
Če primerjamo stare fotografije Everesta in Lhotseja s trenutnim stanjem, so se ledeniki raztopili in nazadujejo. Med bivanjem v baznem taboru sem slišal šumenje potokov zaradi hitrega taljenja snega. Kar zadeva preživetje ljudi, ki živijo v bližini, imajo koristi od sladke vode, saj so ledeniki vir sladke vode. Vendar pa so te vasi ogrožene zaradi možnosti izlivov ledeniških jezer. O takih incidentih so poročali v letih 2015–16. Slišal sem tudi, da je ogroženih in nevarnih 21 jezer.
Dolgoročnih sprememb nisem opazil, saj sem se alpinizmu pridružil pred kratkim. Vendar sem med nedavnim obiskom Namčeja slišal, da je tam prej močno snežilo, v zadnjem času pa je tega manj. Slišal sem tudi, da se je morala cela vas preseliti v drug kraj zaradi izliva ledeniškega jezera.
Verjamem, da se bodo ti problemi postopoma rešili, saj je vse več ljudi zaskrbljenih zaradi tega. Delamo tudi na ozaveščanju.
Alpinizem je zelo tvegan posel in dejavnost. Kaj vas k temu motivira?
Zame je največja motivacija za alpinizem pripadnost skupnosti Šerp. V svetu sem poznan kot Šerpa in ne po imenu, kar me zelo veseli. Želim biti ambasador ljudi Šerpa. Poleg tega so me prijatelji zbadali, češ da sem se verjetno povzpel na Everest, ker sem Šerpa. Tudi moja družina je moja največja podpora in ne čutim pritiska ali strahu, tudi ko je jutri moja odprava. Samo spakiram kovčke in čutim, da sem pripravljen na odpravo brez naglice in hitenja.
Šerpe so po vsem svetu znane po svojih izjemnih sposobnostih na visoki nadmorski višini. Kaj vas dela tako izjemnega?
Šerpe živijo na visoki nadmorski višini. Ljudje iz vasi Šerp imajo dostop do organske hrane, sveže vode in zraka. Odraščanje v takšnem okolju nas krepi že od otroštva. Podobno morajo otroci Šerp hoditi štiri do pet ur samo za obisk šole. Ko so dovolj stari za pohodništvo in plezanje na gore, so že močni. Glede na različne raziskovalne študije je bilo tudi domnevano, da imamo Šerpe, boljši pretok kisika v svojih mitohondrijih v primerjavi z drugimi. Najpomembneje pa je, da verjamem, da globoka povezanost Šerp z gorami in naravo prispeva k njihovi moči.
Kaj je tvoja najljubša hrana?
Zame ne obstaja najljubša ali manj všečna hrana. Jem vsako vrsto hrane. Poleg tega v gorski regiji ni druge možnosti. V višjih legah smo jedli samo ramen in rezance. Poleg tega, ker sem živel v hostlu, nimam nobene posebne najljubše hrane. Menim, da je zelo pomembno biti srečen in zadovoljen s tem, kar imaš v gorskem okolju. Namesto da imate pričakovanja glede hrane, se osredotočite na svoj cilj.
V življenju plezalcev in navadnih ljudi so razlike. Ko greste na odprave, kaj najbolj pogrešate?
Zame je družina najpomembnejša. Pogrešal bi očeta, mamo, brata, sestro pa tudi prijatelje in skupnost. Medtem ko se nekaterim najstnikom zdi obiskovanje klubov zabavno, meni ni tako. Plezanje, pohodništvo, pogovarjanje z ljudmi in druge dejavnosti na prostem so zame zabava.
Kako je imeti plezalca za očeta? Kako vpliva na vas?
To, da je moj oče plezalec, tega ne vidim kot pritisk, temveč mi služi kot motivacija. Verjamem, da vsak potrebuje motivacijo v življenju; sicer ne bodo vedeli, kaj početi v življenju. V otroštvu sem videl očeta plezati in vem, da teče njegova kri v mojih žilah, zato bom tudi jaz enak. Vendar me oče nikoli ni silil v alpinizem. Ko sem bil otrok, sem želel postati nogometaš in on je to podpiral. Kasneje, ko sem hotel biti alpinist, je tudi to podpiral.
Številni mladi Nepalci zapuščajo državo in odhajajo v tujino. Kaj menite o tem?
Mladi zapuščajo Nepal in imajo svoje razloge (v Sij Metalu Ravne bodo do junija zaposlili 30 delavcev iz Nepala - op. ur.). Obstaja pripoved, da bo življenje boljše, ko bodo šli v tujino. Vendar menim, da je za Nepal najboljši turizem. Nočem v tujino. Moj cilj je spodbujati alpinizem in turizem v Nepalu ter povečati vključenost mladih v ta sektor. Nepal ima tako velik potencial za turizem, na primer kolesarske in tekaške poti v regiji Solukhumbu, jadralno padalstvo z najvišjih točk, deskanje na snegu in aktivnosti na prostem. Te dejavnosti želim promovirati. Območje Aljaske v ZDA ustvari milijardo dolarjev prihodkov s svojimi aktivnostmi na prostem, ki vsako leto pritegnejo milijon turistov. Enako priložnost vidim tudi v Nepalu. Zato želim komercializirati in pripeljati trajnostni turizem v Nepal.
Kakšno je vaše sporočilo vrstnikom in mladim?
V Nepalu je veliko upanja in jaz sem eden izmed njih. Nepal je čudovit kraj za življenje; vse, kar moramo storiti, je, da se potrudimo in si močno prizadevamo. Mlade pozivam, da se vrnejo v Nepal in prispevajo k promociji turizma v naši državi. Skupaj lahko zgradimo boljšo prihodnost Nepala.