Novi tednik Celje: Čeprav smo vedeli za njegovo težko zdravstveno stanje, nas je 11. decembra pretresla vest, da je telo dokončno omagalo.
Umrl je naš sodelavec Aleš Stopar, rojen 18. aprila 1960, ki je bil kot kustos za umetnostno zgodovino zaposlen v Pokrajinskem muzeju Celje vse od leta 1994.
V mladih letih je nihal med ljubeznijo do narave (študij biologije) in ljubeznijo do umetnostne zgodovine. Odločil se je za slednjo in tako na svoj način nadaljeval družinsko izročilo. Iz umetnostne zgodovine je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani in se najprej zaposlil v Zavodu za varstvo kulturne dediščine Celje, po letu pripravništva pa v Pokrajinskem muzeju Celje.
Postal je avtor ali sodelavec pri številnih odmevnih razstavah, ki jih je muzej postavil v zadnjih letih. (Grofje Celjski, Od škofije do škofije, Srednjeveški tlakovci na Slovenskem ...), strokovnih člankih in knjigah (Kiparstvo in kiparski okras celjskih ulic in trgov, Stari grad Celje, Srednjeveški tlakovci na Slovenskem
...).
Muzejska služba seveda ni omejena samo na delo med pisarniškimi zidovi, ampak je v veliki meri vezana tudi na teren. Zlasti pri tej plati muzejskega dela se je lahko v polni meri uveljavila Aleševa komunikativna narava. Imel je velik talent za neposredne stike z ljudmi, zato je pomembno vplival na njihov odnos do kulturne dediščine. Bil je namreč zelo predan varovanju kulturne dediščine in vedno mu je bilo v veliko zadovoljstvo, če je lahko rešil kakšen vreden predmet pred propadom in mu našel mesto v depojih Pokrajinskega muzeja Celje. Svoje vedenje in informacije, ki jih je pridobil na terenu, je vedno delil s sodelavci. Imel je tudi izjemen občutek za podajanje zgodovinskih vsebin obiskovalcem muzeja. Še posebej rad je vodil skupine po Starem gradu, kjer je vedno znal zbuditi njihovo pozornost z zanimivostmi, ki so poslušalca pritegnile in se jih je še dolgo spominjal.
Kot zavzet Celjan je bil Član Turističnega društva Celje, dejaven je bil zlasti v srednjeveški skupini, nekaj časa je opravljal tudi delo predsednika društva. Kot temeljito izobraženemu umetnostnemu zgodovinarju mu je bila blizu likovna umetnost, zato je poskrbel za strokovno izbrušene uvodne misli v kar nekaj katalogih, ki so pospremili različne likovne razstave na Celjskem.
Gore so bile njegova velika ljubezen. Že v gimnaziji se je zaljubil y alpinizem, kjer je kot član Alpinističnega odseka Celje - Matica z Jožetom Zupanom preplezal severno steno Eigerja, ki je takrat in danes predstavljala za alpiniste izjemen izziv. Bil je tudi član prve celjske odprave v Himalajo, ki je leta 1983 po prvenstveni smeri osvojila Gaurišankar. Nesreča, ki jo je doživel pri zbiranju sredstev za odprave, ga je kasneje oddaljila od plezanja, toda tako celjskemu kot slovenskemu alpinizmu je ostal zvest vse življenje. Po srcu je bil boem, ki je bil s svojo značilno vedrino priljubljen med sodelavci in pri številnih prijateljih in znancih. Novica o tragični nesreči, ki se mu je pripetila aprila 2018, je zato neprijetno odmevala med nami. Čeprav smo upali, da se mu bo stanje izboljšalo, ga je usoda prikovala na bolniško posteljo. Na njej je nepremičen ostal vse do smrti, ki je na žalosten način pomenila tudi njegovo odrešenje.
Počivaj v miru, Aleš!
Stane Rozman,
direktor Pokrajinskega muzeja Celje