Večer v nedeljo, Gore, temna plat - Zvezdana Bercko, Elizabeta Planinšič: Minilo je osemnajst let od tragične vaje helikopterskega reševanja iz stene Turske gore nad Okrešljem, …
… v kateri je umrlo pet vrhunskih gorskih reševalcev. In leto dni od tragedije pomurskih policistov
V zraku sem videl razpotegnjeno sliko mešanih barv, ki se je potegnila za helikopterjem in bila videti kot prazna reševalna vreča. Še rekel sem si, le zakaj je niso pripeli. Saj vedo, da piš helikopterja reševalno vrečo z lahkoto odnese. Naslednji trenutek je bila vreča videti bolj pisana, ne tako enobarvna, kot bi morala biti. V radijski postaji se je zaslišalo:
"Joj, ne, padli so!"
"Kdo?"
"Vsi!"
"Kako vsi?"
"Vsi ..."
Tako se grozljivega 10. junija 1997 spominja eden od gorskih reševalcev, ki so se tistega dne udeležili vaje nad Okrešljem. Čeprav so v ostenju Turske gore vadili izjemno zahteven manever helikopterskega reševanja iz stene, je vaja veljala za rutinsko, saj so jo predtem izvajali že vsaj deset let. In tudi takrat jo šlo brez težav skoraj do konca. Večina reševalcev je svoje usposabljanje že opravila, posedali so na travniku na Okrešlju, dokler jih niso zmotili kriki tistih, ki so videli padec. Vsi so takoj stekli pod steno, v upanju, da bi bilo kolegom še mogoče pomagati. "Ležali so negibno. Klobčič zmaličenih teles, štirje še vedno povezani z usodno vrvico sidrišča, eden je ležal sam kakih trideset metrov višje. Nepopisen prizor. Pet mrtvih gorskih reševalcev. In široka krvava sled na snežišču, po katerem so po padcu čez steno drseli zadnje metre svoje poti. Brez natančnega pregleda je bilo jasno, da nikomur ni pomoči," prizor, ki ga ne bo nikoli pozabil, opisuje zdravnik in reševalec Iztok Tomazin. Smrtno so se ponesrečili izkušeni reševalci in alpinisti: 43-letni Mitja Brajnik iz Kranja, 41-letni Luka Karničar z Jezerskega, 42-letni Jani Kokalj iz Kranjske Gore, 34-letni Rado Markič z Jezerskega in 45-letni Boris Mlekuž iz Bovca.
Najhujša nesreča gorskih reševalcev
Iztok Tomazin je leta 2007, ob desetletnici nesreče, izdal knjigo Tragedija v Turski gori. V njej je zbral pričevanja večine udeležencev vaje pa tudi drugih reševalcev in poznavalcev helikopterskega reševanja iz sten, da bi, kot piše v predgovoru, iz časovne razdalje osvetlil največjo tragedijo v zgodovini slovenskega gorskega reševanja. A tudi po desetih letih to v celoti ni bilo mogoče. "Vseh skrivnosti usodnega sosledja dogodkov, ki so povzročili nesrečo, ne bomo nikoli v celoti pojasnili. Vednost o tem je odšla s fanti v globino. Verjetno zaradi hitrosti in usodnosti dogajanja tik pred nesrečo in med njo niti oni niso mogli dojeti vsega, le grozljivo dejstvo nemočnega padanja v smrt," piše Tomazin.
Nesreča je globoko zarezala v vrste slovenskih gorskih reševalcev. Ne samo zaradi tega, ker so izgubili pet zelo izkušenih mož, še hujše razkole so povzročala vprašanja, kaj se je dejansko zgodilo in kdo je kriv za to. Odgovorov dolgo ni bilo. Preiskava je trajala več mesecev, opravljenih je bilo tudi več simulacij nesreče, na koncu pa je obveljalo, da je šlo za splet nesrečnih okoliščin v kombinaciji z nepopolno opremo takratne reševalne službe in nedoslednostmi pri organizaciji vaje.
Padli tristo metrov globoko
Pri vaji, kot so jo izvajali tistega dne, reševalci na skalni polici v steni napravijo tako imenovano sidrišče, na katerem so pred nevarnostjo padca v globino zavarovani v krogu z eno vrvjo, ki ji pomenljivo pravijo popkovina. Iz helikopterja po jeklenici na sidrišče spustijo reševalca, ki v steni oskrbi domnevnega ponesrečenca, ga namesti v reševalno vrečo, nato pa oba skupaj na jeklenici z vitlom spet dvignejo v helikopter. Ta ves čas lebdi na mestu, kraki njegovega hitro vrtečega se rotorja režejo zrak le meter ali celo manj od skalne stene, kar zahteva izjemno izurjenost in osredotočenost pilotov.
V preiskavi so ugotovili, da je bilo tistega 10. junija 1997 okoli pol dvanajste ure na sidrišču v steni sedem ljudi, vključno z reševalcem, ki so ga spustili iz helikopterja, in reševalko, ki je igrala vlogo ponesrečenke. Tudi v helikopterju, ki je lebdel tik ob steni, je bilo že sedem ljudi. Reševalec je opravil svojo nalogo in domnevno ponesrečenko namestil v reševalno vrečo ter tehniku v helikopterju dal znak, da ju lahko začne dvigovati. Očitno pa se je vrv enega od reševalcev, ki so ostali na skalni polici, zapletla v trakove reševalne vreče, tako da je helikopter skupaj s ponesrečenko in spremljajočim reševalcem v zrak dvignil tudi peterico s sidrišča, ki ga je dobesedno iztrgalo iz stene.
Kot sta povedala pilota, sta začutila strahotno silo, ki je helikopter vlekla v globino. Mislila sta, da je odpovedal motor, saj dogajanja pod helikopterjem nista videla. Moč motorjev sta navila do skrajnosti, a helikopter se je vse bolj nagibal proti steni. Bil je obrnjen že skoraj povsem na bok, ko so vsi v njem začutili močan sunek. Vrv, na kateri je visela peterica reševalcev, se je pretrgala. Padli so približno tristo metrov globoko. A če se vrv ne bi pretrgala in če posadki ne bi uspelo izvleči helikopterja iz že skoraj povsem brezizhodnega položaja, bi bilo mrtvih 14 ljudi.
Slovenski reševalci so si rane, ki jih je povzročila tragedija na Okrešlju, dolgo celili. Nekatere tudi 18 let po nesreči še niso povsem zaceljene in verjetno ne bodo nikoli. A vendarle so izsledki preiskave prinesli tudi pozitivne spremembe.
Spominjali se bomo še naprej
Reševalci so dobili dodatno opremo, tudi sodobne radijske zveze in nože za rezanje vrvi, ki bi, če bi jih imeli že na Okrešlju, morda lahko preprečili tragedijo. Zgodila se je tudi popolna reorganizacija gorske reševalne službe, ki danes deluje pod imenom Gorska reševalna zveza Slovenije. "Klic na pomoč lahko pride kadarkoli, ne glede na vreme, dnevni, letni čas. In seveda bomo takoj šli, kamorkoli, za kogarkoli. Z večnim upanjem, da bomo lahko pomagali in da se bomo vsi vrnili," piše Iztok Tomazin.
A spomin na Okrešelj je živ. Tudi med mlajšimi reševalci, ki ponesrečenih niso poznali. "Prav je, da se spominjamo. Prav je, da se spominjamo zaradi žrtev in zaradi nauka, ki nam pokaže boljše izbire v prihodnosti. Zato se bomo spominjali še naprej," so poudarili gorski reševalci, ko so se tudi letos, tako kot vsako leto, ob obletnici nesreče zbrali na spominski slovesnosti na melišču med Planjavo, Brano, Rinkami in Mrzlo goro.
Tragedija na poti na spominsko slovesnost
"Prav za policijo postaja Okrešelj najbolj tragična točka. Namesto da bi čas celil rane izpred 18 let, je odprl nove. Lani, prav na današnji dan, so se na poti na spominsko slovesnost, kjer naj bi se poklonili preminulim reševalcem, smrtno ponesrečili trije naši sodelavci iz Murske Sobote: Dragica Slavič, Franc Šandor in Silvin Matjašec," je v sredo na slovesnosti v spomin na tragedijo na Okrešlju dejal Marjan Fank, generalni direktor policije. V policiji je bil namreč zaposlen eden od umrlih reševalcev - Mitja Brajnik. In bilo je 10. junija lani okoli 7.30, ko je počilo. Na avtocesti med Mariborom in Ljubljano, na odseku med Slovensko Bistrico jug in Slovenskimi Konjicami. V kombi, s katerim so se na slovesnost na Okrešelj peljali policisti Policijske uprave Murska Sobota, se je zaletel tovornjak. Po trčenju je kombi odbilo desno z vozišča, tam se je večkrat prevrnil, trčil v zaščitno kovinsko ograjo in obstal na desnem boku. Tovornjak je trčil v zaščitno ograjo ob desnem robu vozišča, nato pa ustavil na desnem voznem pasu.
Policisti so 42-letnega romunskega državljana ovadili zaradi kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti. Za svoje kolege pa so ugotovili, da niso soodgovorni za nesrečo, saj so na odstavnem pasu ustavili upravičeno. Kot smo izvedeli, so policisti s kombijem svojega kolega Šandorja "pobrali" v Slovenski Bistrici. Živel je namreč v Gorišnici in so se dogovorili, da se jim pridruži med potjo. Očitno je ob vstopu slabo zaprl vrata, slab kilometer so se namreč peljali in ugotovili, da imajo težave z vrati, zato so ustavili na odstavnem pasu. Pregled ceste je pokazal, da je tovornjakar z vozlom že nekaj sto metrov prej zapeljal na bankino. Po naših podatkih se je Romun sicer zagovarjal, da je vštric njega tedaj vozil drug tovornjak in da je imel občutek, da vedno bolj sili na njegov vozni pas, zato je zapeljal na odstavni pas, kjer pa se je "znašel" beli kombi. Zaradi 40-tonskega tovora - na tovornjaku so bile naložene pnevmatike - menda ni mogel pravi čas ustaviti.
A baje prav najdeni sledovi njegovo zgodbo postavljajo pod vprašaj, potrdila pa naj je ne bi bila tudi nobena od prič nesreče. Bolj verjetno je, da je, kot je to že slaba navada, vozil preblizu tovornjaku pred seboj in zavil zato, ker zaradi vožnje preblizu ni mogel nič več drugega. Nesreča se je namreč zgodila tik pred začetkom klanca, zato je verjetno, da je tovornjak pred njim upočasnil vožnjo.
Iz zverižene pločevine so gasilci reševali sedmerico potnikov. Vsakršna pomoč je bila prepozna za 46-letnega Franca Šandorja iz Gorišnice, očeta štirih otrok, in 51-letnega Silvina Matjašeca iz Radencev, očeta dveh otrok. Peterico poškodovanih so odpeljali v bolnišnico. Dva huje in dva lažje poškodovana, v kritičnem stanju pa 49-letno Dragico Slavič iz Lenarta, mater dveh otrok. Dva dni kasneje je v bolnišnici umrla, poškodbe so bile prehude.
Zvezdana Bercko,
Elizabeta Planinšič