GRS Celje - Brane Povše: V soboto, 7. junija 2014, smo celjski gorski reševalci predali svojemu namenu novo zavetišče na Okrešlju.
Fran Kocbek že leta 1905 v svoji knjigi Savinjske Alpe omenja pastirsko kočo pod skalo na Okrešlju, ki je bila predhodnica današnjega zavetišča.
Po drugi svetovni vojni so v njej domovali graničarji, ki so čuvali mejo s sosednjo Avstrijo. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa so kočo v svojo last dobili gorski reševalci postaje Celje. Takrat so kočo tudi temeljito prenovili v njej uredili skladišče opreme ter jo usposobili za bivanje, da so lahko bili v slučaju nesreče v tem delu Savinjskih Alp čimprej na razpolago.
Koča je bila še enkrat temeljito prenovljena v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja in predana svojemu namenu leta 1993.
Koncem prejšnjega stoletja je bila do koče speljana tudi elektrika in tako je zavetišče postalo pomembna točka celjskih reševalcev zaradi stalne povezave preko UKV zvez z dolino in sosednjimi postojankami v gorah.
Na žalost pa je rdeči petelin v novembru leta 2012 zavetišče popolnoma uničil. Od zavetišča ni ostalo popolnoma nič. Zgorela je tudi vsa reševalna oprena, ki je bila v skladišču pripravljena za čim hitrejše posredovanje v primeru nesreče.
Takrat so nam na pomoč priskočile sosednje postaje in pa Gorske reševalna zveza, ki so nam donirale nekaj opreme, Planinsko društvo Celje Matica pa nam je v prostorih Frischaufovega doma na Okrešlju odstopilo prostor za skladišče opreme in najnujnejše bivanje v času, ko je planinski dom zaprt.
Reševalci postaje Celje pa smo se odločili, da na mestu pogorišča postavimo novo zavetišče, ki bo služilo predvsem temu, da bomo v primeru kakrške koli nesreče v bližnjih gorah čim prej lahko nudili pomoč tistim, ki jo potrebujejo.
Takoj, ko so sončni žarki stopili sneg na travniku na Okrešlju smo se lotili dela; seveda smo še prej pričeli s papirnato vojno. To je izdelavo projekta in pridobitve vseh potrebnih dovoljenj za gradnjo. Tu nam je bilo v pomoč tudi planinsko društvo Celje Matica in pa seveda Planinska zveza Slovenije.
V začetku junija preteklega leta smo zabetonirali temeljno ploščo, še prej pa ves potrebni pesek pripeljali iz ne tako bližnje hudourniške struge. Istočasno se je dela lotil tesar, ki je ogrodje za brunarico izdelal že v dolini.
V avgustu smo les prepeljali najprej v Logarsko dolino in od tam s pomočjo helikopterja slovenske vojske na Okrešelj. Veliko pridnih in močnih rok je bilo potrebnih, da je nato iz tega ogromnega kupa materiala zrasla hiška.
Vsakdo, ki si je kdajkoli vsaj malo izkusil kaj pomeni gradnja ve, koliko dela in iznajdljivosti je potrebno preden pride do končnega izdelka. Postaviti kočo na lokaciji, kjer je ves materijal potrebno praktično prinesti na rokah pa se zdi skoraj nemogoče. In vendar nam je uspelo, da smo še pred prvim snegom usposobili zavetišče za zasilno bivanje čez zimo.
Letos spomladi smo vse še dodelali in končno nam je uspelo zavetišče dokončati.
Brez pridnih rok reševalcev in alpinistov nam to nebi uspelo, saj je bilo opravljenih preko 4000 prostovoljnih delovnih ur. Izkazali so se tudi nekateri donatorji.
Vsem skupaj bi se rad zahvalil za požrtvovalno delo, čeprav ni besed s katerimi bi lahko izrazil zahvalo vsem, ki so kakor koli doprinesli k temu, da je danes zavetišče takšno kot je.
Odprtja so se udeležili reševalci postaje Celje ter ostalih postaj v Sloveniji, predstavniki Gorske reševalne zveze, predstavnik gorske reševalne službe iz sosednje Železne Kaple, predsednik planinske zveze Slovenije, predsednik planinskega društva Celje Matica ter nekateri donatorji.
Akordi pevskega zbora Savinjski zvon iz Šempetra pa so ponesli prelepe zvoke pod ostenje Rink, Mrzle Gore ter Turske Gore, ki pa je na žalost pred sedemnajstimi leti vzela življenja petih gorskih reševalcev.
Brane Povše
foto: arhiv GRS Celje in Mijo Kovačevič