Nejc Pogačnik - Zgodbe z reševanj
Bil je pester teden tako v službi, kot tudi v času po njej. V sredo smo učencem OŠ Bled predstavljali naše poslanstvo na Soriški planini, v četrtek smo imeli helikoptersko vajo na Uskovnici, za včeraj pa sem si pred Zborom reševalcev v Kranju vseeno obetal nekaj časa s svojo mlado družinico. Zelo pogosto se zgodi, da so plani gorskega reševalca računi brez krčmarja in tudi tokrat je bilo temu tako. Na srečo je tokrat pozivnik zapiskal ravno po končanem kosilu in ne vmes, kot »Murphy« pravi ponavadi.
Kot delegat na Zboru gorskih reševalcev ti je zaupana pomembna naloga predstavljati mnenje celotnega moštva na tem najvišjem organu naše zveze ampak nič ni bolj pomembnega kot človeško življenje. Od mize me skoraj katapultira, med hojo proti vhodnim vratom se še opravičim, da so družinski plani ponovno padli v vodo. Do sedaj se je tega verjetno že navadila, upam pa, da bo nekoč to silo, ki nas žene na pomoč, tudi razumela.
Na postaji izredno stanje. V rekordnem času zberemo opremo, sam letim po neoprenski obleki in čevlje in prvih 10 nas je v nekaj minutah pri Češenjskem mostu, kjer se je zgodila nesreča. Po oceni stanja se napravim v neopren, nadenem plezalni pas, ostali kolegi pa pripravljajo vse potrebno, da so naju z Borutom spustili v kanjon, kjer sta na edini skali sredi toka čepela ponesrečeni fant in njegov oče, ki mu je priskočil na pomoč. Kmalu se nama spodaj pridruži še Klemen. Po prvi oceni poškodb smo začudeni, da jo je fant tako »dobro« odnesel. Fanta imobiliziramo in pričnemo z dvigom iz kanjona. Mudilo se je, poleg poškodb je bil zaradi mrzle Mostnice tudi podhlajen. V kanjonu sva ostala sama z očetom. Njegovo skrb sem skušal zamotiti z razlago naših manevrov in ga s spodbudnimi besedami kar se da pomiriti. Hitro sva bila za dvig na vrsti tudi midva. Vse skupaj se je odvilo izjemno hitro, verjetno pa so se fantu in njegovemu očetu te minute zdele kot ure. Po prihodu iz kanjona sem bil presenečen nad zbrano druščino reševalcev vseh profesij – bojda nas je bilo skupaj na intervenciji kar 62.
Fanta so na varnem dokončno oskrbeli in ga skupaj z očetom s helikopterjem odpeljali v UKC Ljubljana. Obema želimo uspešno in kar se da hitro okrevanje. Kasneje se je izkazalo, da je fant padel približno 20 metrov globoko in samo predstavljam si lahko, kako mora biti njegov nevidni varuh danes »zmahan«, utrujen in »musklfibrast«. Oče, ki se je instinktivno po strmem gozdnem terenu spustil v kanjon, zaplaval v Mostnico in svojega sina spravil iz vode, je svojemu sinu verjetno rešil življenje, na srečo pa jo tudi sam odnesel brez večjih poškodb.
Eno uro po tem, ko sem bil še do riti v vodi, sem že sedel v sejni dvorani kranjske občine in poslušal nešteto letnih poročil, z mislimi pa sem bil zagotovo veliko bolj pri (ne)srečnemu fantu in njegovi družini. Vprašanje »kaj bi bilo, če bi bilo« je lahko zelo kompleksno in utrujajoče, zato je verjetno najboljše, da se zahvalimo gospe usodi, ki je tej družini tokrat prizanesla in posrbimo, da se sami nikoli ne bomo rabili zanašati na to, da bo skozi prste pogledala tudi nam.