nekdanji gorski reševalec in eden prvih odbornikov PD Tolmin po drugi svetovni vojni
V začetku tega tedna se je poslovil še zadnji izmed prvih tolminskih gorskih reševalcev, Marjan Viduč, ki bi decembra praznoval častitljivih devetdeset let življenja. V letih 1946-1949 je bil tudi podpredsednik PD Tolmin.
Pogreb pokojnika bo v petek, 12. oktobra, ob 16. uri na pokopališču na Mostu na Soči.
Spadal je v skupino tistih, ki so jih po obnovi dediščine nekdanje Soške podružnice SPD, združeni v Planinskem društvu Tolmin, najprej imenovali »reševalno društvo«.
Zametki bodoče postaje GRS se kažejo v jedrnatem in zgovornem delu zapisniku izrednega občnega zbora tolminske podružnice Planinskega društva Slovenije (22. septembra 1946): »Gorska reševalna služba: vodstvo prevzame tov. Vidmar. Javijo naj se prostovoljci.« To je bila le prva, začetna pobuda. V začetku leta 1948 pa so pridobili prve »dobrovoljce« gorske reševalne službe: Janeza Vidmarja, Marjana Viduča in Mirka Filija. Isto leto je PD Tolmin sprejelo tudi »Pravilnik Gorske reševalne službe PZS«, ki ga je izdal njen Glavni odbor. V njem je bila opredeljena organizacijska shema tedanje GRS, ki se je delila na gorske reševalne baze. Za območje t.i. Zahodnih Julijskih Alp je bila imenovana baza v Bovcu, njen sestavni del pa naj bi bile po tem pravilniku postaje v Trenti, Koritnici in Tolminu. Z vidika krovne organizacije, Planinske zveze Slovenije, je bila to tudi legalna osnova za organiziranje GRS v Tolminu. Janez Vidmar je v imenu »reševalnega društva«, na občnem zboru PD ob koncu leta 1948 že izrazil zahtevo po nabavi sanitetnega materiala, zapisnik z istega zbora pa omenja naslednje člane GRS: Marjana Viduča, Evgena Božiča, Jožeta Muniha, Jožeta Lipuščka, Ivana Fillija in dr. Jožeta Valentinčiča.
Vidučevo ime je torej tesno povezano z začetki gorske reševalne službe in planinstva v Posočju po drugi svetovni vojni. Poklicno je bil predstavnik stare garde računovodskih strokovnjakov, ki so delali v povojnih razvijajočih podjetjih na Tolminskem. Po upokojitvi je preživljal sproščena leta v družinskem krogu na svojem domu in v domačem okolju Mosta na Soči. Kdo, razen dobrih poznavalcev, bi sodil, da se je za umirjenim zunanjim videzom starostnika, ki je ob nedeljah rad vrgel karte v bližnji gostilni, skrivala nekdanja mladostna figura fizično izredno razvitega mladeniča. Starejši vaščani še znajo povedati, kako se je v letih pred začetkom druge svetovne vojne, ko je bil pod Mostom na Soči še globok rečni kanjon Soče in Idrijce, velikokrat s pogumnim skokom na glavo z visokega balvana pognal v peneče, vrtinčaste valove.
Žarko Rovšček