Marta Krejan Čokl: ... če za to nihče ne izve
Pred kratkim je mojemu soplezalcu in meni neznanec ukradel nekaj alpinistične opreme, medtem ko sva plezala v Begunjščici. Ker je ta oprema zelo specifična, sklepam, da je to storil plezalec. To se mi ni zgodilo prvič, vem, da imajo take izkušnje tudi mnogi drugi, me je pa napeljalo k razmišljanju, kako sem včasih naivno verjela, da v hribih ni pokvarjenosti. Da so hribovci, sploh alpinisti, nekakšni nadljudje. Samo dobri, pošteni, iskreni … Brala sem o skalaših in spoznavala njihova visoka moralna načela ter bila prepričana, da to drži za vsakega, ki hodi v gore po tisto, česar ne dobi v dolini. Ampak nekateri to očitno počnejo preveč dobesedno …
Pri tem pa ne gre le za to, da na preprost, a nepošten način pridobiš nekaj (običajno) dragega, nekaj, kar vzameš, ker je ravno tam in ker ravno nihče ne gleda. Gre za problematiko človekovega odnosa do sveta, narave, drugih ljudi in do sebe, gre za dejanja, ki so dobra ali slaba. Za nekaj, kar je pravilno ali napačno. Nekdo je lahko izjemen gasilec, odličen učitelj, uslužbenec meseca, gorski tekač ali alpinist svetovnega slovesa, ampak to še ne pomeni, da je v resnici dober. Človeka ne definirajo njegova funkcija, ugled, izobrazba ali sloves, definirata ga njegovo ravnanje z drugimi in njegov odnos do drugih, kadar ga nihče ne vidi.
Moralnost se torej manifestira v našem ravnanju ne glede na to, kaj smo, najpogosteje in najočitnejše takrat, ko smo lahko najbolj intimni. Kar v gorah zagotovo smo, sploh če smo tam sami. V hribih je nešteto priložnosti za spoznavanje samega sebe (in drugih), ker se naša prava narava in nrav ravno v najbolj prvinskem okolju najbolj razgalita. Ker se tam soočamo sami s sabo.
Uvodno vprašanje sem si izposodila iz Molierove komedije Tartuffe, saj se mi zdi odličen namig za preizpraševanje samega sebe in konec koncev za razmislek o tem, kako spolzke postanejo strmine, ko enkrat upravičimo nemoralno dejanje, češ – saj ne bo izvedel nihče …