Janez Javoršek: ... in odtenki sive
Avstrijska najvišja asfaltirana gorska cesta povezuje deželi Koroško in Salzburško prek prelazov Fuscher Törl in Hochtor. Zgodovina nastanka ceste je zavita v zelo črne, težke, nevihtne oblake. Osnova zdajšnje ceste je bila stara rimska mulatjera. L. 1933 so pri gradnji ceste naleteli na bronasti kipec Herkula. V poznih devetdesetih so potrdili, da je bilo na prelazu Hochtor (2576 m) keltsko svetišče že v prvem stoletju n.š.
Avstrija je po koncu Prve sv. vojne trpela katastrofalne gospodarske posledice. Ozemeljsko se je zmanjšala na sedmino velikosti, ki jo je obsegala pred vojno. Gospodarsko z njo ni hotel več nihče sodelovati, posledica je bila uničujoča inflacija in vsesplošna revščina. Po koncu vojne ji je bila odvzeta tudi Južna Tirolska in z njo prelaz Brenner, ki je bil dolga stoletja najbolj pomemben gospodarski prehod čez Alpe med jugom in severom.
Avstrijci so imeli v mislih povsem svoj prelaz, ki bi prečkal greben Visokih Tur in bi bil predvsem turističnega značaja.
L. 1924 je peščica strokovnjakov predstavila projekt za izgradnjo makadamske ceste čez prelaz Hochtor. Skromna trimetrska zasnova s prehitevalnimi točkami je bila v takšni situaciji in stanju države še vedno preveč draga. Skromno število avtomobilov (V Avstriji, Italiji in Nemčiji jih je bilo skupaj le kakih 150.000) in peščica turistov v tistih letih, sta povzročila zasmehovanje projektantov. Načrt je tako ostal v »predalu« do l. 1929 in zloma newyorške borze. Še hujši udarec revščine in 26 % brezposelnost je prisilila vlado v oživitev projekta, ki je predstavljal možnost zaposlitve 3200 delavcem. Širino ceste so v projektu razširili na 6 metrov in računali na obisk 120.000 turistov letno. Državni kredit naj bi odplačevali uporabniki ceste s plačevanjem cestnine. Projekt je zahteval ovinke s polmerom 10 metrov. Gradnja se je začela poleti l. 1930 in pet let kasneje je sledila slavnostna otvoritev z avtomobilsko in motoristično dirko. V treh letih se je obisk ceste povečal na 375.000 obiskovalcev v 91.000 vozilih letno. Številka je 3- krat presegla vrednost pričakovanega obiska v celotnih Visokih Turah. Po Drugi sv. vojni se je število uporabnikov ceste povečevalo, zato so l. 1953 razširili cestišče na 7.5 metra, na 15 metrov so povečali polmer ovinkov (tako je še danes) in uredili so štiri tisoč parkirnih mest.
Danes Visokogorsko cesto Großglockner (Großglockner Hochalpenstraße) obišče milijon obiskovalcev na leto z vsemi mogočimi vozili. Avstrijci so z markantne piramide Großglocknerja (drugi najvišji evropski vrh po relativni višini – za Mont Blancom), njegove severne stene in največjega avstrijskega ledenika (Pasterza) naredili svetovni fenomen. Ogledujejo si jih najbolj bogati in povsem običajni ljudje. Posebna zgodba spomladi je pluženje in čiščenje ceste. V letih po odprtju so sneg čistili ročno, po letu 1953 pa so prav za to cesto razvili rotacijske rezkalnike (rolbe), ki jih uporabljajo še danes. Višina snega se vsako zimo spreminja, rekordnih 21 metrov so namerili l. 1953. Cesto spomladi navadno odpro v začetku maja, občasno se zgodi, da jo odprejo, a jo kasneje zaradi obilnega sneženja zaprejo. Jeseni je navadno zaprta ob koncu oktobra. Trenutno dnevni vstop za osebna vozila znaša 40 eurov, plačujejo vsa vozila (nekaj eurov manj električna vozila). Kolesa imajo prost vstop, se je pa pred leti pojavila ideja, da bi tudi kolesarji plačali neko majhno vsoto (zaradi vse več kolesarskih nesreč), a so vpleteni kaj hitro zagrozili s protesti in referendumom.
Vožnja s kolesom po najvišji avstrijski cesti je zastonj, a se napor plača nekje drugje…
Poleg klanca na Kitzbüheler Horn naj bi bil to najtežji avstrijski klanec. Zaradi višine najvišje točke 2571 metrov na Edelweißspitze ga mnogi prištevajo kar za najtežjega.
Z Milojko sva se ga lotila z »naše«, južne strani. Nekaj kilometrov lepega ogrevanja po dolini Mölltal mine hitro, ko se že pred Heiligenblutom (1300 m) cesta dvigne vse do 11 % naklona in vrag vzame šalo… S prvim pogledom na markantno ošiljeno cerkev in Großglockner, najvišji avstrijski vrh, se boj s strmino šele začne. Prva 2.5 km sta brutalno strma. Naklon je ves čas med 11 in 14 %, le prva serpentina (odcep ceste proti kmetiji Pfeifer, kjer je izhodišče za Hoher Sonnblick) je naklon manjši. Strmina vztraja do mitnice, kjer je 50 metrov povsem ravnih, takoj za njo, pa je vse do Kaserecka (1910 m), 8 km nad Heiligenblutom, podoben naklon kot spodaj, le da ima najstrmejši odsek 15 %. Sledi spust do razcepa ceste, ki pelje proti koči Kaiser-Franz Josef, na katerem izgubimo nekaj več kot sto višincev. V smeri Hochtorja, strm naklon ceste povzroči takojšno pekočo bolečino v nogah in pljučih... Izredna asfaltna podlaga, strme serpentine in dolge rampe vse do prelaza s tunelom, ne dovolijo nikakršnega počitka. Zadnja dva kilometra imata povprečni naklon 11 odstotkov. Klanec iz Heiligenbluta do prelaza Hochtor je dolg 14 kilometrov, nikjer (razen pri spustu s Kaserecka in pri mitnici) ne pade pod 9 %.
Skozi tunel Hochtor (2503 m) sem se zapeljal na severno stran. Hladnejši zrak poskrbi za nekaj prilagajanja z oblačili. Do jezera Fuscher Lacke na 2262 metrih, cesta omogoča divji spust. Ob jezeru s turistično ponudbo in počivališči se začne klanec proti najvišji točki Großglockner Hochalpenstraße. Čez Fuscher Törl strmina doseže 11 %, sledi nekaj spusta pod vršni del Edelweißspitze (2571 m). Zadnji, 1.5 kilometra dolg klanec popolnoma navduši. Kolesarski števec komajda dojame kratke serpentine, izreden naklon (do 15 %) in vršiške kocke za podlago, kljub naporu narišejo nasmeh na usta. Omenil bi te, avstrijsko - vršiške kocke. Glede na obrabo so poležene že desetletja, imajo pa eno bistveno razliko od vršiških. Med njih je zalita asfaltna smola, nikjer ni ene same razpoke, kaj šele, da bi manjkala cela kocka….Serpentine so tako ostre, da se avtomobila ne moreta srečati. Vozniki čakajo en drugega, pri speljevanju kurijo sklopke in gume, a rijejo na ošiljeno piramido za vsako ceno. S kolesa se vse to voha, a gneča ne pokvari odličnega vzpona in zadovoljnih občutkov, zgoraj na platoju. Spust nazaj proti jezeru ni divjaški, je pa izredno lep in v vršnem delu zaradi zvoka vožnje po kockah zelo poseben.
Pri jezeru se začne vzpon nazaj proti prelazu Hochtor. Spodnji del do prvega tunela (Mitter torl) naklon ceste ne preseže 10 %, nato pa je vse do Hochtorjevega tunela izredno strmo, največ 16 %. Tunel je slabo razsvetljen, a je povsem raven z dobro, gladko podlago. Spust v smeri Heiligenbluta navduši do te mere, da tudi vzpon nazaj na Kasereck ni omembe vreden.
Dirka po Italiji je dvakrat obiskala področje Großglocknerja. Oddaljenost od Italije in Dolomitov, zgodnji termin dirke (začetek maja) je vzrok, da število obiskov ni večje. Skorajda vsakoletno, pa ta težak klanec obišče dirka po Avstriji. Cilj in začetek klanca se izmenjujeta. S severa se klanec začne v kraju Fusch, cilj je običajno na Edelweißspitze, z juga in Heiligenbluta pa se običajno zaključi na garažah. Težave na dirkah predstavlja strm naklon, višina in velikokrat slabo, mrzlo vreme, tudi sneženje.
Celotna tura je dolga 57 km in se vzpne za 2100 višinskih metrov. Fantastičen ambient s pogledom na vrsto tritisočakov, najboljša asfaltna podlaga kar sem jih uspel prekolesariti in nenazadnje odlično, toplo vreme je naredilo nepozabno kolesarsko turo.