Glas Gorenjske, 4. december 1959: ... na Himalajo so se vrnile v Pariz
Jeanne Franco in Colette le Bret, članice odprave, ki je hotela osvojiti vrh Co Oju na Himalaji (8180 metrov), sta prispeli iz New Delhija v Pariz. Jeanne Franco, članica te nesrečne ekspedicije je takole pripovedovala o tragičnem dogodku v katerem sta izgubili življenje Claude Kogan in Claudine van der Straiten:
»Dvanajstega avgusta smo veselo odšle na pot in po dokaj napornem pohodu prišle z 200 nosači in 12 šerpasi v prvo taborišče v višini 5500 metrov. — Tam smo se zadržali 15 dni. Prvega oktobra sta se Claude Kogan in Claudine van dar Stratten odločili, da se povzpnete v taborišče številka 4 v višini 7700 metrov. Vse dopoldne 1. oktobra je bilo vreme izredno neugodno, strašna burja je pihala vse do 3. oktobra. Snežna odeja je bila zelo debela, vidljivost enaka ničli, temperatura pa izredno visoka, kakršne do sedaj v Alpah še nisem doživela. 2. oktobra zjutraj se je ena skupina hotela povzpeti do taborišča št. 4, da bi pripeljali nazaj Claude, toda še istega dne zvečer se je vrnil samo en šerpas z zmrznjenimi rokami in nam povedal, da je njegovega spremljevalca odnesel plaz.
Pomislili smo, da se je moralo v zgornjem taborišču zgoditi nekaj hudega. Dva dni smo čakali, končno sem odločila, da skupno s spremljevalko odideva v zgornje taborišče, da bi našli sled za Claude Kogan. V taborišču št. 3 smo dobili sledove lavine in rdečo vrv, ki se je vlekla po zemlji. Na koncu vrvi je bil šerpas globoko pod snegom. V taborišču št. 4 smo našli prav tako stanje. Nikakega sledu ni bilo in pod snegom nismo ničesar videli.«
Colette le Bret, zdravnica odprave, je izjavila, da razen drame, ki jo je povzročila smrt Claude Kogan, odprava ni imela drugih težav. Splošno zdravstveno stanje vseh članov odprave je bilo odlično in ni bilo nikomur treba pomagati. Zdravnica je dejala, da upa, da se ji bo še nudila priložnost, da se vrne na Himalajo, toda meni, da je nemogoče, da bi žene še poskušale osvojiti vrh Čo Oju.