Večer v nedeljo: A še kdo zapoje?
Tatjana Vrbnjak: "Tudi v hribih se pozna padec življenjskega standarda: na koči si vse manj ljudi naroči hrano, privoščijo si samo še kakšno kavico"
Nekateri se v hribe najraje odpravijo sami, v lastni režiji, drugi se tja podajo izključno s planinskim društvom pod vodstvom planinskih vodnikov. Morda ne znajo priti do izhodišč, ne zaupajo v svojo orientacijo ali pa si preprosto želijo po planinskih poteh hoditi v družbi.
Planinski vodniki morajo, da lahko podaljšajo licenco, vsako leto voditi pet izletov. Dolgoletna vodnica Mija Pilko pogoj brez težav izpolni: poleg planincev matičnega planinskega društva Železničar Maribor pod njenim vodstvom obiskujejo planine tudi člani društev upokojencev Maribor Tabor in Center.
Planine je vzljubila že v gimnaziji, ko je cel razred gimnazijcev profesor zemljepisa peljal na Peco. Tedaj je bila prvič čez 2000 metrov. "Še zdaj se tega spomnim: z vlakom smo se peljali na Koroško in potem naprej ..."
Danes je zaradi slabih zvez problem konec tedna priti do izhodišč z javnim prevozom - tako vlakom kot avtobusom, pravi. Za izlete planinska društva zato praviloma organizirajo svoj prevoz - avtobuse, kombije ali osebne avte. Izletov z avtobusi je vse manj, ker je članstvo v planinskih društvih upadlo.
"V Mariboru imata le še eno ali dve društvi tako zvesto članstvo, da imajo na teden ali dva izlet in je avtobus skoraj poln planincev. Drugod na izlete v glavnem odhajajo v manjših skupinah, z osebnimi avti."
Včasih bolj povezani
Pa opaža na izletih še kakšne razlike v primerjavi s prejšnjimi leti? "Spremenilo se je marsikaj. Včasih smo bili bolj povezani, praviloma se je v avtobusu in tudi na koči zapelo - zdaj tega skoraj ni več in planinci se tudi bolj 'grupirajo' v manjše skupine. Pozna se padec življenjskega standarda: ko pridemo na kočo, si vse manj ljudi naroči hrano, privoščijo si samo še kakšno kavico. Včasih je že kar nerodno, ker oskrbnik na koči tudi mora imeti nekaj prometa, da lahko koča obratuje. A saj tudi malica iz nahrbtnika nekaj stane ... Upada članstvo v planinskem društvu, kar se vidi iz vpisov v planinsko knjigo na kočah, v katero naj bi se že zaradi varnosti, da se ve, kam se je usmeril, vpisal vsak planinec." Mija Pilko dodaja: "Zgrožena sem, ko vidim, koliko obiskovalcev zapiše, da niso člani PZS. Na izletu vedno poudarim pomen članstva v Planinski zvezi Slovenije - planinec je s tem tudi osnovno zavarovan, če se kaj zgodi."
Doslej na njenih izletih na srečo še ni bilo nezgode, zgodi pa se, da kak udeleženec preceni svoje fizične sposobnosti in ne zmore poti. Kdo se najpogosteje udeležuje planinskih izletov? "Malo starejši ljudje, srednje, najbolj aktivne generacije od 30 do 45 let je malo. Ne vem, ali se sami vozijo na izlete, ker po Pohorju in drugje v hribih srečaš mlade ljudi."
Imeti "nekaj zraven"
Članica planinskega društva je že pol stoletja, vodnica zadnji dve desetletji. "Prepričana sem, da mora imeti vsak izlet še 'nekaj zraven', zato že po poti kaj povem tudi o krajih, skozi katere se peljemo. Slovenijo smo prekrižarili po dolgem in počez, rada pa vodim tudi k našim zamejcem - vsaj dva, trije izleti so takšni -, da spoznamo še kraje čez mejo, kjer se tudi sliši slovenska govorica. Na avstrijskem Koroškem je kar nekaj zanimivih sotesk, šli pa smo tudi že k porabskim Slovencem in naprej. Odkrila sem vulkanske stožce ob Blatnem jezeru, 300 metrov visoke - krasna turica je to, na stožce se vzpneš od nič metrov, in ker jih je kar nekaj in se prepletajo, se nahodiš ... Po slovenskih hribih zdaj več ne vodim v visokogorje, ampak v sredogorje."
Izlete za PD Železničar izbira takšne, da je zadoščeno tako tistim, ki zmorejo višje, kot tudi onim, ki ostanejo 'spodaj' ali pa zanje izbere krajši cilj. "Planinci, ki so že 50 let člani planinskih društev, si zaslužijo, da mislimo tudi nanje in jih vzamemo s seboj na izlet - izredno radi se jih udeležijo. Nekateri me že pozimi sprašujejo: Mija, bo kakšen izlet tudi za nas?" pravi Pilkova, ki je ob tem kritična na račun svojega planinskega društva.
Z avtobusom je najlepše
"Sem edina starejša vodnica v društvu in v mlajše vodnike dostikrat prosim, da bi organizirali izlet tako, da bi šli skupaj mlajši in starejši planinci, a ne naletim na razumevanje in podporo. Mlajši vodniki se najrajši odpravijo na izlet v manjši skupini, se do izhodišča zapeljejo z avtom in potem hitijo na vrh; celo izlet na Triglav včasih opravijo v enem dnevu."
Sama je zagovornica izletov z avtobusi, "ker tisti, ki vozi in gre na turo, je utrujen", in takih, da je čas uživati v naravi. "Zelo rada imam naravo. Zanjo si je treba vzeti čas: videti rožice, narediti kak posnetek, se ozreti naokoli, uživati v tišini, žvrgolenju ptičkov, žuborenju potočkov ... Je pa na izletih z avtobusom, ker je veliko ljudi, pogosto preveč govorjenja. Opozorim, a pogosto zaman."
Foto: Zdenka Mihelič
Na Kozjansko
Mijo Pilko smo zaprosili za idejo za izlet. Predlaga pot na Kozjansko: "V želji, da pripeljejo v kozjanske kraje več ljudi in jih seznanijo z romantično kozjansko pokrajino, simpatičnimi griči, so lani planinci PD Slivnica pri Celju povezali kraje v planinsko rekreativno učno pot, jo opremili z informativnimi tablami, žigi in vpisnimi knjigami. Pot povezuje hribe Gradišče, Peseke, Sveto Heleno, Col, Turnče in Gaj. Tam, kjer ni klopc, sta postavljeni še dve informativni tabli, to je v Bukovju in Paridolu. Vsaka točka je lahko samostojni cilj, točke so povezane tudi v krožni poti. Pot se lahko začne na različnih točkah ali krajih, največ možnosti za izhodišče je v Gorici pri Slivnici, v gostilni Lesjak se dobijo kartončki za žige, vodnik poti in karta. Pot je označena s Knafelčevimi markacijami, bela pika, obkrožena z rdečim krogom. Po želji lahko pot razdelimo v več etap ali opravimo krožno turo (pet ur). Zaradi nezahtevnosti ciljev je večina izletov priporočljivih in izvedljivih vse leto. Pa še kozjansko morje, kot imenujejo Slivniško jezero, je pri Gorici."
In kako do tja? Iz Maribora po stari cesti prek Poljčan, Mestinja, Šmarja pri Jelšah, Šentjurja do odcepa za Slivnico, po avtocesti pa na odcepu v Dramljah za smer Šentjur in Slivnico do Gorice pri Slivnici. Pot je primerna za vse generacije, od najmlajših do tistih, katerih korak ni več tako prožen.