»Obisk gora ni sprehod po mestu«
Mariborski gorski reševalci po številu intervencij zadnja leta spadajo med manj obremenjene.
Damjan Veršič
Društvo Gorska reševalna služba Maribor je eno izmed 17 društev in postaj, ki so organizacijsko povezana v Gorsko reševalno zvezo Slovenije. V društvu imajo 37 gorskih reševalcev, med katerimi so trije pripravniki, ki bodo v kratkem opravili izpit za gorskega reševalca. Ker so v preteklosti v večji meri sodelovali tudi z upravljalci smučišč, je med člani društva tudi nekaj reševalcev, ki niso pridobili licence gorskega reševalca in so v preteklosti v okviru društva izvajali aktivnosti reševanja na smučišču, danes, s spremembo zakonodaje, ko je organizacija reševanja na smučišču v rokah upravljalca, pa izvajajo druge aktivnosti društva.
Največkrat jih pokličeta regijska centra za obveščanje v Mariboru in Slovenj Gradcu
Društvo GRS Maribor pokriva precej velik teren; od Dravograda proti Mariboru in naprej v skrajni severovzhodni del Slovenije. "Je pa dejstvo, da imamo največ aktivnosti na območju Pohorja, Košenjaka, Kozjaka, … Čeprav to območje ni ravno bogato z visokimi gorami, se tudi tukaj skrivajo kotički, kjer je potrebno vso tehnično znanje, ki ga imamo za izvedbo reševanja," nam je povedala načelnica Gorske reševalne službe Maribor Katja Črešnik Rac. Dodaja, da jih na intervencijo največkrat pokličita regijska centra za obveščanje v Mariboru in Slovenj Gradcu, nekoliko redkeje pa drugi regijski centri za obveščanje, ki so na območju, ki ga pokrivajo. Dobro sodelujejo tudi s sosednjima postajama, GRS Koroška in GRS Celje, na kateri meji njihovo območje delovanja."Zadnja večja intervencija recimo, pri kateri smo priskočili na pomoč GRS Koroške, je bilo iskanje pogrešane osebe na obsežnem območju Uršlje Gore,"pojasni načelnica.
Med njihove naloge spadajo: iskanje pogrešanih oseb na zahtevnih terenih, pri čemer sodelujejo tudi njihovi reševalni psi, reševanje ponesrečenih in obolelih na težko dostopnih krajih (recimo pohodnikov, gorskih kolesarjev, gobarjev, …, ponesrečenih padalcev, tudi pri prometnih nesrečah na težko dostopnem terenu), reševanje z žičniških naprav, pomoč pa so njihovi člani nudili tudi ob zadnji ujmi, predvsem v Črni na Koroškem. "Gorski reševalci smo prostovoljci, ki si želimo, da bi vse te aktivnosti izvajali s čim manjšim tveganjem. Da to dosežemo, pa moramo biti vseskozi dobro pripravljeni, tako kar se tiče znanja reševalnih tehnik kot tudi kondicijsko. V ta namen imamo med letom organizirane postajne vaje in izobraževanje, veliko pa je tudi individualnega usposabljanja in nabiranja kondicije v gorah. Na postaji za izvajanje vaj in tečajev poskrbijo naši inštruktorji Gorske reševalne zveze Slovenije, ki obnavljajo svojo licenco na zveznem nivoju." Poleg reševanja izvajajo tudi veliko preventivnega dela, vezanega na varno obiskovanje hribovij in gora v vseh letnih časih. Več informacij je na voljo na njihovi spletni strani in Facebook profilu, lahko pa jih podprete tako, da jim namenite odstotek dohodnine.
V povprečju imajo letno 11 intervencij
Glede števila interevencij spada mariborska postaja gorske reševalne službe med manj obremenjene. Postaja v Bohinju je imela denimo v lanskem letu 90 intervencij, v Tolminu so jih imeli 84."Če bi izračunali povprečje zadnjih šest let, se številka naših intervencij giba okoli 11 na leto. Dejansko pa to za nas pomeni, da smo v zadnjih šestih letih imeli najmanj šest intervencij na leto, pa vse vse do rekordnega števila 21 v letu 2021, ki pa je po mojem mnenju v kar nekaj primerih povezano z omejitvami ob covidu-19 in profilom ljudi, ki so v tem času začeli zahajati predvsem na Pohorje,"razloži Črešnik Rac.
Zadnjo intervencijo v lanskem letu so mariborski gorski reševalci opravili v decembru. Šlo je za obolelo osebo na težko dostopnem terenu, pri čemer so klasično reševanje prekinili, ker se je prisotni zdravnik odločil, da je potreben helikopterski prevoz. V januarju njihove pomoči ni še nihče potreboval, so pa slovenski gorski reševalci do zdaj posredovali že sedemkrat."Lansko leto je bilo bolj mirno, veliko časa smo namenili usposabljanju in preventivnim dejavnostim. Dosti namreč sodelujemo tudi z lokalnimi šolami in planinskimi društvi."
Naučene stvari je potrebno preizkusiti v praksi
In kakšno je opozorilo pohodnikom, ki se v teh dneh odpravljajo nekoliko višje, kjer so snežne razmere? Katja Črešnik Rac opozarja, da obisk gora ni sprehod po mestu, je pa potrebno podobno kot v mestu tudi v gorah upoštevati določena pravila. Poznavanje gorskega sveta pomeni tudi poznavanje nevarnosti, ki jih prinese s sabo."Bolje kot jih poznaš, lažje že doma sprejmeš ukrepe in odločitve za izogib nevarnostim. Že samo podoba Pohorja, če ostanemo pri nas, je pozimi povsem drugačna kot poleti in to je treba vzeti v zakup. Zaradi količine zapadlega snega postane pot težja, morda tudi orientacijsko zahtevnejša, še toliko bolj, če še ni uhojena in mora pohodnik gaziti po celem snegu, tudi temperature so dosti nižje, občutena temperatura pa se lahko še dodatno spusti zaradi vpliva vetra. Poti so tudi poledenele. Vse to vpliva na napredovanje po poti do zastavljenega cilja, ki se lahko kaj hitro časovno podaljša."
Sogovornica meni, da je »spoznavanje materije« le prvi korak k varnemu obiskovanju gora. Naučene stvari je potrebno tudi preizkusiti v praksi, najbolje v varnem objemu kakšnega planinskega društva ali tečajev Planinske zveze Slovenije ali tudi npr. lavinskih dni v izvedbi katere od gorsko reševalnih postaj."Tam izveš tudi, kako se pripraviti na turo, koliko dni prej spremljati vreme, na katerih portalih, komu povedati, kam greš, s kom iti na pot, kaj moraš vedeti o sopotniku, kaj vse vzeti s sabo, kakšno opremo, kaj narediti v primeru nesreče … Včasih me kdo vpraša, katera žolna (naprava za iskanje zasutih v snegu) je najboljša. Seveda tista, ki jo znaš uporabljati. To pravzaprav velja za vso opremo, ki jo poleg poznavanja gora uporabljamo za čim varnejše gibanje v gorskem svetu, torej da jo in jo znamo uporabiti."