Gore in ljudje [Planinski vestnik 1947] - Dušan Vodeb: ... pred vojno in po osvoboditvi (Spomini in načrti)
Ko sta se nam v l. 1936. v Skalaški smeri Triglava ubila tovariša, smo mariborski planinci začutili potrebo, da ustanovimo odsek. Hoteli smo se združiti, da nas bo več, da bomo lahko prirejali alpinistične tabore in se tam vežbali in vzgajali. Zdelo se nam je, da bomo tako bolje uspevali, da se bomo bolje izpopolnjevali. S težavo smo res že v prvem letu priredili prvi tabor. S tem pa so bile glavne ovire odstranjene. Alpinistični odsek je uspeval. Čez leto smo zbirali denar in prirejali predavanja, da smo lahko v zimi in poletju odhajali v gore. V Martuljku je vsako leto na istem prostoru stalo pet šotorov, pozimi smo bili pa v Lučki koči, na Okrešlju, v Koči na Gozdu in v Tamarju. To so bila izhodišča za naše alpinistično udejstvovanje.
Prvo leto smo hodili po lažjih smereh: preko Amfiteatra, skozi kamine na Mojstrovko, po Hornovi na Jalovec, po Zimmer-Jahnovi preko Triglavske stene. Že naslednje leto smo začeli iskati težavnejših pristopov. Hrepenenje, ki se je nabralo preko leta, se je hotelo sprostiti, hoteli smo vedno več in šele v prav težavni steni smo bili res zadovoljni. Ni nam bilo dano, da bi lahko ob sobotah in nedeljah hodili v gore, zato smo hoteli v počitniških tednih čim več napraviti in preplezati čim težje smeri, da nam bo laže v zimskih mesecih, ko nam ne bo mogoče v hribe.
Na drugem taboru smo uspeli že v težjih stenah, naslednje leto smo že ponavljali prvenstvene smeri: Župančičev raz v Travniku, Župančičev steber v Široki peči in Župančičev izredno težavni »Hudičev stolp« v Prisojniku; pa še druge reči: prvenstveno v Rigljici, pred tem prvenstveno na Špik; prvenstveno prečenje ostenja Velike Mojstrovke in Travnika (z Župančičem), v Triglavu Skalaško smer in Bavarsko-Skalaško z izredno težavno varianto pred »ladjo«. V zimi smo uspeli s prvo ponovitvijo Župančičeve smeri čez severovzhodno steno na Mojstrovko, opravili prvi zimski pristop na Veliko Goličico v Prisojniku, prvi zimski pristop na Frdamane police in prvenstveni pristop na Lipnico.
Če pogledam nazaj na ta leta, mi je v mislih, kakšne uspehe bi še imel odsek, če jih ne bi prekrižala vojna. Vsi smo bili še zelo mladi, polni poleta in poguma, hribi so nam bili srčna potreba, vsak posameznik je imel še kapo načrtov.
V začetku marca l. 1941. smo bili poslednjič skupaj v hribih. Bilo je to v Mojstrovki, v Veliki Goličici, v Lipnici in Frdamanih policah. Bilo je to v Koči na Gozdu, kjer nas je tri dni zadrževal snežni vihar in nam ni dal, da bi stopili iz koče. Kdo je takrat mogel slutiti, da se večina od nas za vedno poslavlja od hribov, da je tako blizu velika vojna, ki nas bo ločila za vse čase!
Tako je potem kmalu prišlo, da smo odhajali, prostovoljno in neprostovoljno. Nekateri v Srbijo, v Smederevo, v Beograd, na Zlatibor, pa še dalje v begu na morje v Italijo, v Banja Luko, v Avstrijo, v Ljubljano in le prav malo jih je ostalo v Mariboru. Edina vez med nami so bili spomini, dovolj močni, da smo se še zmeraj čutili povezane, nerazdvojene ob veliki misli: častno pričakati svobodo in zopet pohiteti v gore.
Bili smo si res tovariši. Sreča za vsak alpinistični odsek, kjer se združijo fantje, ki tako harmonirajo med seboj, ki znajo tako pravilno prikazati ljubezen do gora - pri delu v odseku in v hribih.
Ko bi se po osvoboditvi spet morali zbrati, smo zaman iskali najboljše. Padel je Cizelj, padel Detiček, brez podatkov sta izginila Gajšek in Berlič, ranjen je bil Furlan, ki nam tudi ne bo mogel več slediti. Odšli so najboljši, najbolj udarni stožer odseka. OstaIi smo trije, drugi so opustili alpinizem. Več kot leto dni po osvoboditvi si nismo mogli opomoči.
Šele konec leta 1946. smo se odločili, da spet poskusimo in ustanovimo odsek. Tokrat smo hoteli začeti drugače; pritegniti čim več mladine, da jo s predavanji, slikami in izleti navdušimo za alpinizem in potem poskusimo s taborom. Tako smo načrt tudi izvedli. Čez zimo smo predavali, spomladi pa pričeli s plezalnimi vajami ob Lobnici, na Urški gori in na Raduhi. Tako so bili člani v osnovah pripravljeni za tabor. Velikih načrtov pa za tabor nismo imeli. Glavno nam je bilo, da udeležence uvedemo v hribe, da jim prikažemo goro tako, kakor smo jo prej opisali v sliki in besedi, da jih naučimo skale pravilno dojemati v njih lepoti, pa tudi v nevarnostih.
Denarna sredstva za tabor smo lahko dobili od FZ Slovenije; nabavili smo si opremo in hrano. Kakšna razlika od prejšnjih taborov! Takrat smo prosjačili od trgovine do trgovine, od banke do tovarne, da smo dobili potrebni denar za tabor. Sedaj so nam pa tako lepo pomagali.
Zopet smo postavili šotore v Martuljku z novimi člani, z mladinci, ki so prišli prvič v hribe; 33 udeležencev je bilo, med njimi devet vodnikov. V 15 dneh, ki so nam bili odmerjeni za plezanje, smo prehodili vse Martuljške hribe razen Kukove špice; iz Vrat smo v šestih skupinah preplezali Triglavsko steno, z Vršiča Mojstrovko in Prisojnik, s Planice Travnik. Skupno smo izvedli 22 plezalnih vzponov, na nekaterih turah smo se morali vrniti, štiri ture smo pa hodili po nadelanih potih.
Mislim, da smo s prvim plezalnim taborom uspeli. Najbolj je to razvidno iz navdušenja, ki so ga mladi alpinisti prinesli s tabora. Pozimi bomo nadaljevali in prihodnje leto pridemo spet. In tako vsako leto, da bomo vredni nasledniki starega odseka in onih fantov, ki so se tudi za nas žrtvovali, da nam je lepše. Razvijali in razvili se bomo v prave alpiniste, v ponos sebi, odseku in skupnosti.