Večer, Zanimivosti - Zlatka Rashid: Milena Gradišnik, dobitnica posebnega priznanja akcije Pohorje, moj hrib, je lani proslavila svoj življenjski jubilej s kar 350 vzponi
Odločite se in pojdite čim prej, še to pomlad, tja gor med sočno zeleno mlado bukovje, ki po tem, ko se poslovita zima in sneg, kar kipi od življenja v družbi smrek in se ob vznožju našega mariborskega "velehriba" veselo objema tudi s kostanji. Kdo ve, morebiti boste pa prav tega dne, ko se boste vendarle odločili zasopihati v hrib, za zdravje in veselje, srečali Mileno Gradišnik. Tam pod Pohorjem, seveda, ko jo prav veselo in dobre volje primaha z vrha. Ker je Pohorje tudi njen hrib!
Za zdravje in dobro počutje
"Že 15 let sodelujem v akciji Pohorje, moj hrib in prepričana sem, da ta moja redna hoja še kako pripomore k mojemu zdravju in dobremu počutju. Prav nič se ne obremenjujem s kakšnimi posebnimi cilji, a se vedno nabere več kot 300 vzponov na leto. No, lani je bilo malo drugače. Svojo 60-letnico sem se odločila proslaviti s 350 vzponi in to zaobljubo sami sebi sem tudi izpolnila," je skromna naša sogovornica, ki je niti sneg in zima ne pripravita do tega, da bi zjutraj raje ostala v topli postelji, kot pa jo mahnila na vrh Pohorja. Tako je lani razen omenjenih vzponov po trasi akcije Pohorje, moj hrib bila še 252-krat na Pečkah in s kolesom prevozila pet tisoč kilometrov.
"Res je, da grem na vrh Pohorja največkrat sama, ampak velikokrat se nas zbere več. Prav vesela druščina smo in pozimi jo vžgemo tudi do pasu v snegu tja do Bellevueja. Spoznali smo se v akciji, vsako leto pride zraven kakšen novinec. Takoj ga vzamemo za svojega. Če koga nekaj dni ni, se že sprašujemo, kaj je z njim, skrbi nas, da ni morda zbolel ..." pripoveduje Milena, ki je pač še en dokaz, da so ljudje, ki ljubijo naravo in ki hodijo v hribe, drugačni. Bolj prijazni, sproščeni, veseli.
"Najbolj luštno je iti na vrh Pohorja zjutraj, ko imamo največ moči, energije. Vso pot nas spremlja ptičje petje, veverice skačejo, srečujemo srne, kosi so že čisto udomačeni, ko pa še sonce posije ... Ena sama lepota! Vidite, tako človek naredi nekaj zase in vsi, ki hodimo na Pohorje, vam lahko povemo, da ga ni fitnesa, ki bi se lahko kosal s hojo in vzponi v naravi. Ne zima, ne veter, ne dež niso ovire, ki bi me odvrnile od tega mojega srečevanja z naravo. Pravzaprav je to zdaj, ko sem v pokoju, moja služba. Včasih pomislim, da smo 'Pohorci' postali kar malo zasvojeni s temi vzponi od spodnje do zgornje postaje pohorske vzpenjače. Je pa res, da kdaj pa kdaj pride tudi tako, da najraje ne bi šla, a si rečem: 'Ne, Milena, šla boš. Kar obuj se!' Ko pridem s Pohorja, je tako lepo! Čutim, da bi lahko kar poletela. In sem zadovoljna in ponosna nase."
Mileno Gradišnik mnogi Mariborčani prav dobro poznajo, saj je dolga leta delala v gostinstvu. Bila je, in to zelo rada, natakarica, nazadnje v Mariborskem dvoru. Gostje so jo imeli radi, saj je svoje delo opravljala z velikim veseljem. Še danes rada pove, da bi si vedno znova izbrala ta poklic. In če vemo, da je morala biti kot natakarica veliko na nogah, je njena hoja na Pohorje še toliko bolj občudovanja vredna. "Res je, mnogi so se mi čudili, kako to, da grem ob taki službi, ko je bilo treba delati tudi ob nedeljah in praznikih, še tolikokrat na vrh Pohorja in spet v dolino. Ampak jaz sem šla, če sem si le lahko odtrgala dovolj časa. Tako sem si pravzaprav nabirala tudi kondicijo za delo v službi."
Rekreacija in zdravilne zeli
Mariborčanom bi moralo biti pravzaprav kar nerodno, ko nekateri živijo celo prav blizu Pohorja, pa se še enkrat niso odpravili peš do Bellevueja. Naša sogovornica namreč živi v Bistrici ob Dravi in hodi na mariborski hrib od tam. Če je le dovolj lepo vreme, se k spodnji postaji vzpenjače pripelje kar s kolesom.
"Ko sem prišla živet v Bistrico ob Dravi, sva s hčerko radi hodili peš na Pečke. Tam sem spoznala ljudi, ki so pogosto hodili v planine, med njimi je tudi moja sestrična, in navdušili so še mene. Včlanila sem se v planinsko društvo, takoj pa me je pritegnila tudi akcija Pohorje, moj hrib. A veste, česa ne razumem? Ljudi, ki me imajo za noro in ki me sprašujejo, kaj vidim v 'teh bregih', medtem ko se kar naprej pogovarjajo samo o tem, kje jih kaj boli, se presedajo s stola na stol in so v glavnem notri. Vsem tem in drugim lenobam sporočam, da imamo 'Pohorci' pohodniškega kolega, ki mu je zdravnik obljubil invalidski voziček, potem pa se kar ni mogel načuditi, ko je videl, kako je možakar popravil svoje zdravje. Pa ne le to, še svojo ženo je navdušil in zdaj oba redno hodita na Pohorje. In še pohvalila se bom, da sem jih tudi jaz kar nekaj navdušila, da so se nam pridružili."
Na skoraj vsakdanji poti s »svojega hriba«
Včasih je kar žalostna, ker se toliko ljudi sploh ne zaveda, kakšna dragocenost je to naše Pohorje. Preveč ljudi v mestu nič ne naredi zase, pa vendar imajo čudovito možnost pred nosom. "Veste, naši pohodniki prihajajo na Pohorje tudi iz Starš, Šentilja, Miklavža ... Tisti, ki menijo, da imajo ali naj bi imeli nekaj od Pohorja samo smučarji, se zelo motijo. Škoda, škoda, da je tako. Na Pohorju bi morali uživati vse leto. To je naša telovadnica na prostem! In še nečesa vam nisem povedala. Vso zimo pijem čaj iz zelišč, ki jih naberem na Pohorju. Poleti ne hodimo le do zgornje postaje Vzpenjače, ampak velikokrat kar do Areha, spotoma pa naberemo šentjanževko, rman, borovničevje ..."
Če kdo še vedno trmasto trdi, da si brez denarja v teh (milo rečeno) čudnih časih veliko ljudi ne more ničesar več privoščiti, ga Milena Gradišnik s svojo hojo na Pohorje mimogrede postavi na laž. Vsakdo izmed nas, ki ga noge še nesejo, si lahko privošči užitke v naravi. In še so med nami ljudje, ki s srcem in brez vsake misli na plačilo organizirajo in vodijo tako koristne in lepe akcije, kot je Pohorje, moj hrib: "Ta naš Franček Kebrič je res neverjeten organizator! Vsi mi 'Pohorci' ga občudujemo, ga spoštujemo in ga imamo radi. Tako zelo se potrudi!"
Tekst in foto: Zlatka Rashid
DOSLEJ ŽE KAKIH 8000 POHODNIKOV
Akcijo Pohorje, moj hrib že 21 let vodi Franc Kebrič, njen udeleženec in neumorni pohodnik prav od začetka. Doslej je sodelovalo že okoli 8000 udeležencev, med njimi dobra tretjina žensk. Neumorni in vztrajni Kebrič tudi organizira prireditve, na katere so povabljeni vsi pohodniki in na katerih podelijo pokale najuspešnejšim. Kebrič seveda že razmišlja o tem, kako prihodnje leto proslaviti 25-letnico akcije, katere edini cilj je k hoji na Pohorje privabiti kar največ Mariborčanov in ljubiteljev narave od drugod. V tem času, ko na Pohorju vse "miruje", je večina pohodnikov, ki jih lahko srečamo na Pohorju, prav udeležencev akcije Pohorje, moj hrib.