Večer, V soboto - Bojan Bauman: Mariborčana Andrej in Tanja Grmovšek, vrhunska plezalca v stenah

Ni veliko poročenih moških, ki bi jih žene po skoraj dvajsetih letih skupnega življenja prepoznale kot "moške mirnega pogleda, zanesljivih gibov, mišičastih rok". Še več, kot "stroj, ki se ne ustavi". Andrej Grmovšek ima ta privilegij, priznava mu ga njegova Tanja.
A Andrej zagotovo ni tipičen poročeni štiridesetletnik in Grmovškova sta prav poseben par. Oba sta vrhunska alpinista, prosta plezalca (prostega sloga), plezalca v ledu ... Tak par si česa drugega kot stoodstotne predanosti v trenutkih, ko sta navezana na vrvi v kaki previsni skali Himalaje, Andov, maroškega Atlasa ali Dolomitov in slovenskih Alp, niti ne more privoščiti.

Zakaj tako "fajtaš"
"Zakaj nikoli ne odnehaš? Zakaj v steni zmeraj tako fajtaš? Pa kaj ti manjka v Mariboru s tako lepimi, vinorodnimi griči v okolici?" To je večno vprašanje za Andreja, ko se s Tanjo odpravljata na novo avanturo. Za plezanje sta najprej porabila prosti čas med študijem, zatem sta mu namenila dneve dopusta in še zmeraj (v toplem delu leta) komaj čakata na petke, ko se odpravita v hribe, od koder se včasih vračata tudi v ponedeljek zjutraj, neposredno v pisarno.
Kaj ju torej vleče tja, kjer še drevesa ne uspejo pognati svojih korenin? "V tistih trenutkih, ko se sama v hribih veseliva malih stvari, saj velikih povečini tam ni, se polnijo naše baterije, da se lahko prebijemo skozi nižinski vsakdan. Vselej so najbolj zanimive najbolj preproste, majhne stvari. Zanimivo se je tudi meriti sam s seboj, premikati meje zmogljivosti," pojasnjuje Andrej.

Dnevi, prebiti po šotorih
Pa plezanje ni izključno užitek, napenjanje mišic, lovljenje ravnotežja v strmini. Le malo večji oblak na nebu in že se vse v hipu spremeni v eno samo čakanje. Alpinisti običajno zamolčijo dolge dneve, ki jih preživljajo v šotorih. "Saj pravijo, da po dežju zmeraj posije sonce. A na posameznih odpravah sva v šotorih prebijala tudi pet dni in več. Dež, sneg, veter, sneg, pa spet dež. Nobenega sonca vmes. Čeprav - tudi slabo vreme je lahko prav lušten del odprave. Takrat, ko zunaj veje, preprosto z mislimi odjadram domov, med griče. Tja, kjer rodi vinska trta. Ali v Dolomite, kjer je najin plezalni poligon, neusahljiv vir alpinističnih smeri v najboljših stenah na svetu. Še zdaleč ni nujno, da se domov vrneva z novo preplezano smerjo," ugotavlja Andrej.
"Ko plezam, ne razmišljam o ničemer. Takrat se počutim popolno, takrat meditiram," nadaljuje Andrej svojo pripoved o gorah. Po kakem res napornem dnevu, ko je porabil še zadnje atome energije, ko je treba potegniti črto, potem najpogosteje ugotovi: "Saj tako težko spet ni bilo."
Tanja priznava, da so moški boljši plezalci v stenah, da imajo več moči. In dodaja, da je plezanje v paru z Andrejem zanjo vselej nekaj posebnega. "Rada plezam v navezi s soplezalkami. Dekleta si imamo zmeraj veliko povedati in v stenah se med nami ustvari zdrava tekmovalnost. To nas vzpodbuja in zato osvojimo tudi smeri, za katere smo bile prepričane, da so nam nedosegljive. V navezi z Andrejem je drugače. Na štriku si deliva uspehe in tudi poraze. Stiskava se v bivakih in najini telesi naju grejeta. Včasih dobim lupčka."

Kaj je na vrhu?
Na videz se zakonca Grmovšek že več kot 20 let ženeta za načeloma sicer zelo ugleden cilj - priti do vrha. Če gre za kariero, potem ni debate; a osvajanje vrhov v gorah je za večino zemljanov preprosto tratenje energije. Nekaj, kar je komajda vredno osvojiti. Kakšne izzive tam najdeta naša sogovornika, kaj je zanju uspeh? "Ko poiščeva novo smer, ko se vzpenjava na še neosvojene vrhove, takrat zavlada posebno vzdušje. Ko nama uspe goro osvojiti, potem je to nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi alpinistu. Takrat zavlada evforija," zagotavlja Tanja.
"Zame je na odpravah vsaj tako kot samo plezanje zanimivo raziskovanje. V gorah so najlepši sončni vzhodi in najlepši sončni zahodi. Potem v steni včasih živim samo za naslednji meter, za naslednjih deset centimetrov. To je takrat vse, kar me zanima. Osvojeni vrh gore pa je samo točka, na kateri je za mano en cilj, medtem ko je na obzorju že nešteto novih ciljev. Zato ne morem nikoli odnehati, ne morem se ustaviti," Tanjo dopolni Andrej.

Zaznamovana
Tudi astronavti, ki so bili na poti na Luno, so morali, ko so se odpravljali od doma, uvodoma prečkati domačo ulico. Za Andreja Grmovška se je leta 1989 plezanje začelo v južni steni Kalvarije nad Mariborom. "Kmalu je postalo jasno, da bo ukvarjanje z alpinizmom postalo moje življenje. Doma dolgo nisem upal niti povedati, kaj imam v glavi. Naslednje leto sem se s 100 markami v žepu na stop odpravil na Češkoslovaško, kjer sem spoznal prve alpinistične prijatelje. Imeli smo se fino," se začetkov plezanja spominja Andrej.
Dve leti zatem se je kot 20-letnik s soplezalcema Boštjanom Slatenškom in Tomažem Skerlovnikom odpravil prek velike luže, v ZDA. Njihov cilj je bil preprost - preplezati čim več sten. A si je Tomaž že drugi dan odprave zlomil peto in moral se je vrniti v domovino. Andrej in Boštjan sta v Ameriki ostala cele tri mesece in med drugim v El Capitanu v štirih dneh preplezala 1100 metrov dolgo smer Nose. Andrej je kmalu zatem začel dopolnjevati zemljevid alpinističnih uspehov in ta njegova želja, strast se vse do danes ni veliko spremenila.
Tanja je bila v otroštvu baletka. "Bila sem tako drobna, da mi kaj drugega kot ukvarjanje z baletom ni preostalo. Sedem let sem obiskovala baletno šolo, ko sem kot najstnica med sprehodom po Jurčičevi ulici v centru Maribora na oglasni deski Planinskega društva Kozjak prebrala povabilo v šolo alpinizma. Vedela sem, da je moja plezalna kariera začrtana. Med študijem sem se za eno leto preselila k sestri v ZDA. Tam sem tisto leto samo plezala. Preplezala sem številne alpinistične smeri, lepo sem živela. Po vrnitvi v Slovenijo sem se že naslednji dan odpravila v hrvaško Paklenico - na turo prostega plezanja. To je bil zame center sveta, vse drugo so bile obrobne stvari. In ko sem na društvu prvič zagledala Andreja, sem lahko samo še ugotovila: Ta bi bil zame," svoji veliki ljubezni opiše Tanja.

Plezanje v ledu
Grmovškova sta se poročila leta 2002 in za poročno darilo sta dobila - par dobrih cepinov. Z njimi sta odkrila nov vidik prostega plezanja, plezanje v ledu. "Do takrat se s plezanjem v ledenih stenah nisva kaj dosti ukvarjala. Sama sem hitro napredovala in prilezla celo na tekme svetovnega pokala. Kjer sem zmeraj uspela iz sebe iztisniti 120 odstotkov moči. Zelo rada sem tekmovala," pravi Tanja.
Andrej se vsaj v tem segmentu od žene precej razlikuje. "Na tekmah nisem nikoli užival. Hitro sem tudi ugotovil, da je led lahko le strmina do vertikale. Zato sem tudi tam začel iskati previsne zahtevne stene, kjer se s cepini pleza mešano po ledu in skali. Zimsko plezanje je posebno, izredno zahtevno, a čarobno na poseben način. Temperature so nizke, dnevi kratki in v visokih stenah so neizogibni ledeni bivaki na drobnih policah," ugotavlja Andrej Grmovšek.
Plezalnih ciljev si vsaj na videz ne izbirata prav skrbno; večkrat namenoma puščata odprta vrata presenečenjem. To se jima je doslej večkrat bogato obrestovalo. "Na odprave sva se resda zmeraj odpravljala na nekoliko poseben način. Za začetek naj povem, da sem kot ženska ponosna, ker uspem vsa oblačila za pot, četudi ta traja cel mesec dni, stlačiti v eno potovalko. Poti zmeraj načrtujeva bolj okroglo, brez podrobnejših analiz," zatrjuje Tanja.
"Na Madagaskarju sva s soplezalcem denimo pristala, ne da bi vedela, kje na otoku se nahajajo gore. Ko sva tisto goro na otoku končno našla, sva na najvišji vrh splezala po najtežji smeri. Na poti pod stene s Tanjo izbirava javni prevoz. To je še zmeraj običajni način najinega potovanja in potujeva na način kot domačini. Tako privarčujeva nekaj denarja, hkrati se v avtobusih in vlakih veliko dogaja. Tako bolje spoznavava utrip krajev, ki jih obiščeva. Še eno pravilo imava - na kraje, ki sva jih že obiskala, se načeloma ne vračava. Za naju je to prednost, saj nikoli ne moreva biti prepričana v to, kaj naju čaka. Običajno sva bogato nagrajena, ko 'odkrivava' območja, ki jih pred nama ni odkril še nihče. Pogosto zatem ti kraji postanejo priljubljene alpinistične točke," ugotavlja Andrej.

Kaj bo?
Sredi divjine, ko sto in več kilometrov naokoli ni žive duše, tam se nam dozdeva, da je človek s svojimi posegi prizanesel naravi. Andrej ugotavlja, da ni povsem tako: "Od daleč so kanadske ali grenlandske divjine videti idilične. A vplivi ljudi na okolje so globalni. Povsod na Zemlji se topijo ledeniki, okolje je onesnaženo tudi v najbolj oddaljenih kotičkih. In tudi tam je mogoče prepoznati razlike med 'manj razvitim' tretjim svetom, t. i. nerazvitim Vzhodom, in 'naprednim' Zahodom, ki pomenijo izkoriščanje revnih za potrošništvo v razvitem delu sveta. Ljudje se med seboj na veliko izkoriščamo. Če res želimo narediti nekaj za okolje in naravo, potem je za začetek treba upoštevati preprosto načelo: Manj je več. Če bomo trošili manj, manj uničevali naravo, jo bomo že začeli reševati," je v globalno politiko zazrt Andrej Grmovšek.
Pa niso samo divjine tiste, ki Grmovškova vabijo v svoj objem. Znata se prilagoditi in uživati v doživetjih, ki so vsem na dosegu roke. Za dolgoletne alpiniste z zaslugami je to še zmeraj lahko neke vrste zadoščenje. "Lepo je plezati v hrvaški Paklenici. V toplih krajih, kjer si lahko pod vznožjem stene v nekaj minutah. Kjer se lahko v trenutkih, ko se nasitiš plezanja, odpraviš na pivo ali na lenarjenje ob morju. Takrat samo uživaš," pravi Andrej.
Leta minevajo, za Grmovška prihajajo štirideseta in z njimi bolečine v križu, pa v sklepih ... Tanja: "Resda sem že skoraj upokojena alpinistka. Moji interesi in pričakovanja se počasi prilagajajo. Na začetku je bilo plezanje središče vsega, kar me je zanimalo. Sedaj se v steno odpravim, da bi se vsaj za nekaj časa povsem odklopila. Stran od medijev vseh vrst, stran od stvari, ki preusmerjajo mojo pozornost. Ko se vrnem, sem tukaj znova z jasnimi predstavami, skoncentrirana le na to, kar je resnično pomembno. Tako lažje zavržem vse, kar je nepomembno," zaključuje Tanja. •

Bojan Bauman