Planinski vestnik - Dušan Vodeb: ... v Mariboru segajo v trideseta leta

ZAČETKI ALPINIZMA V MARIBORU SEGAJO V TRIDESETA LETA
DUŠAN VODEB

1. TURISTOVSKI KLUB SKUTA – SODOBNIK
TURISTOVSKEGA KLUBA SKALA

V letu 1928, ko mi je bilo 12 let, sem prvič prišel na Triglav. Tisti dan smo se gozdovniki vračali z vrha Triglava v dolino po poti čez Prag. Na spodnjih tratah poti, na Planjici, smo se ustavili; prišli smo do mesta, kjer je manjkal le še skok do prvih skal v mogočni severni steni. To je bilo takrat zame izjemno spoznanje, občutek spoštovanja do razsežnosti gore, do stene in do plezalcev, ki so v tej steni že plezali.

Pet let pozneje sem s prijatelji in s plezalno vrvjo prvič prišel v to steno. Takrat se je pričela moja prava gorniška pot, tista najznačilnejša v mojem življenju. Začela se je doba mojih gorniških spoznavanj in doživetij, ki bodo podlaga temu sestavku o alpinizmu in Alpinističnemu odseku v Mariboru. Izpolnjena naj bo še ne napisana stran, ki manjka planinstvu v mojem mestu.

* * *

Mariborski planinci so razmeroma pozno stopili v krog slovenskih plezalcev in alpinistov. Prešlo je stoletje in več, ko smo Slovenci v osebi Valentina Staniča dobili prvega glasnika našega alpinizma. Ostal pa je Stanič še desetletja res samo glasnik, a ne samo Mariborčanom, ampak vsem Slovencem.
Naš gorniški prostor so vendarle obvladovali domači lovci in gonjači, prebivajoči v krajih pod Julijskimi in Kamniško-Savinjskimi Alpami. Ti so najbolj poznali prehode in brezpotja v naših gorah in so to potem izkoristili kot vodniki tujim in domačim alpinistom pri začetnem odkrivanju naših gora.

GOJENJE »VISOKO TURISTIČNEGA ŠPORTA«

Po prvi svetovni vojni je bil – kot na drugih področjih v Sloveniji – tudi v alpinizmu napravljen velik korak naprej. V stene naših gora so začeli prihajati številni mladi plezalci, največ iz Ljubljane, pa z Gorenjske in Primorske. Za večjo popularnost in organiziranost v alpinizmu je bil ustanovljen še Turistični klub Skala. Maribor z Rušami kot najbolj razvitim planinskim središčem v severovzhodni Sloveniji pa sta ozemeljsko še vedno ostala predaleč stran od gorskih središč, od vseh tistih krajev v Sloveniji, kjer se je ponujala alpinistična dejavnost.

Vendar ne za dolgo. Dve leti po ustanovitvi Turistovskega kluba Skale je aprila 1923. leta prišlo tudi v Mariboru do prvih začetkov alpinizma. Dijaki na klasični gimnaziji v Mariboru so namreč tega leta ustanovili svoj turistovski klub z imenom Skuta. V nastopnih besedah TK Skute je bilo zapisano, da bo klub v svojih vrstah poleg planinstva gojil še visoko turistični šport. Zamisel o visokem turizmu je treba vsekakor enačiti s takrat pri nas še slabo znanim pojmom in vrednotami alpinizma. Ne more pa biti naključje, da je bila ustanovitev TK Skute prav v času vedno močnejše alpinistične dejavnosti na Slovenskem, še zlasti po vzoru Turističnega kluba Skale, ki je takrat uspešno deloval že drugo leto. Za ime TK Skuta so se dijaki odločili po gori v Savinjskih Alpah, za katero so zapisali, da je po njihovem mnenju najlepša pri nas. Nemara so se za ime Skuta odločili po nesreči mariborskega [?preveri!] dijaka Janka Petriča, ki se je smrtno ponesrečil prav na tej gori.
Tako v poletnem kot v zimskem času so člani Skute hodili na ture v bližnji gorski svet, na Plešivec, Peco, Kozjak, Pohorje. Sistematično so odkrivali in zaznamovali poti v tedaj še dokaj neznanih predelih Kozjaka.

Člani kluba so imeli redne sestanke v gimnazijski sobi. Na voljo jim jo je dal ravnatelj gimnazije dr. Josip Tominšek, ki je bil v tistem času glavni urednik Planinskega vestnika in je bil prav gotovo v veliko pomoč mladim skutašem. Zbrali so knjige za lastno planinsko knjižnico, s prirejanjem izletov v gore, organizacijo sestankov in predavanj pa so pokazali, kako resno so se Skutaši zavedali svojih načrtov in zamisli.

PREDAVANJA UGLEDNIH GORNIKOV

Meseca aprila 1926 so trije člani Skute, [Zdravko] Štangl, Velker in Stupan, kot prvi poiskali smer in pot s Krakolinika preko Kordeževe glave na Peco.
Za vključitev v visokogorski svet, do sten v naših Alpah in sploh v alpinistično dejavnost je bil v Mariboru potreben drugačen pristop kot na Gorenjskem ali v Ljubljani, kjer je bilo na tem področju vse mnogo lažje. V celotni severovzhodni Sloveniji je bilo predvsem čutiti ozemeljsko oddaljenost, ki je bila še bolj vidna, ker tedaj na slovenskih cestah še ni bilo motorizacije. To je razumljivo hromilo potreben zagon, odločilen tako pri posameznikih kot v celotni alpinistični dejavnosti. Res pa je tudi, da ta oddaljenost ni odvrnila zanimanja, ki je v Mariboru obstajalo. To zanimanje je bilo najbolj opazno v obsežnem programu planinskih in alpinističnih predavanj domačih in tujih predavateljev. Prvo tako predavanje je bilo januarja 1925 v risalnici klasične gimnazije in v priredbi TK Skute, predaval pa je dr. Brunon Rotter. Nato so naše gore v kratkih časovnih obdobjih planinsko in alpinistično predstavili predavatelji Janko Mlakar, Jakob Aljaž in dr. Henrik Tuma, za njimi dr. C. Oblak, Ante Gnidovec, dr. Pavel Brežnik, Pavel Kunaver, prof. Viktor Petkovšek in dr. Oskar Reja. Lepoto naših gora so v sliki in besedi predstavili tudi najvidnejši fotografi Vlado Cizelj, Jože Kovačič, K. Koranek [Karl Koranek Lumenstein, dunajski alpinist], Roman Vales, Cveto Švigelj in s smučarsko alpinistično tematiko Norvežan Hansen, Avstrijec Rittman, Anglež Finch in Nemec Peter Aschenbrenner, kot krona planinske lepote pa v besedi dr. Julius Kugy. V sredini tridesetih let sta o alpinizmu predavala prva Mariborčana, Oto Polak in Dušan Vodeb.

V tem času je prišlo do prekretnice v zimsko-športni dejavnosti na širokem območju Maribora in Pohorja.
Do tedaj je v zimskem času prišel na Pohorje le kak gozdar, drvar ali lovec, vse planinske koče pa so bile pozimi zaprte. V zimi tega leta 1926 je SPD odprlo svoje koče tudi v zimskem času in vse koče so bile potem dobro obiskane. Na terenih Mariborske koče so priredili celo prvi smučarski tečaj, ki ga je vodil tedaj znani smučar in alpinist Rudolf Badjura. Na koncu tega tečaja so organizirali prvo smučarsko tekmo v tekih z začetkom pri Mariborski in ciljem pri Ruški koči. V tej zimi so priredili tudi prvo sankaško tekmo na zahtevni progi od Ruške koče navzdol v Ruše. Ta začetni razvoj smučarskega športa na Pohorju omenjam predvsem zato, ker so se iz te začetne smučarske dejavnosti v nekaj naslednjih letih razvili znani mariborski alpski smučarji – tekmovalci, ki so bili potem tudi začetniki organiziranega alpinizma v Mariboru.

PRVI ZIMSKI PRISTOP NA TRIGLAV

Razvoj v odkrivanju neznanih gorskih poti, kot so ga pokazali člani TK Skute, in intenziven razvoj smučarskega športa pa že kažeta težnje mladine izpod Pohorja k skorajšnjemu priključku v slovenski plezalski in alpinistični prostor.
Oktobra leta 1926 je v Vrata prišel Josip Gorup [podatki], da kar sam po nenajavljeni [nevpisani? neoznačeni?] poti pristopi na Škrlatico in od tod sestopi v Krnico. Tiste dni pa je nastopilo slabo vreme in Gorup se ni pojavil v Krnici. Reševalci so ga več dni iskali, vendar brezuspešno; za Gorupom je vse do današnjega dne izginila vsaka sled. Brez sledu je izginil tudi Bogdan Dekleva, uslužbenec Elektro podjetja iz Maribora, ki se je v juliju 1929 sam podal v predel Špika. Vsa poizvedovanja za njim so ostala brezuspešna. Več sreče je imela v letu 1928 Marjeta Šoštaričeva iz Maribora, ki se je ponesrečila v severni Triglavski steni, a so jo gorski reševalci pravočasno rešili in je ostala pri življenju.

V tem času je potem že nastopilo obdobje tridesetih let, torej tisti čas, ko se je alpinizem v Mariboru začel razvijati v večjem razmahu. Znana so nekatera imena iz teh prvih časov, ko so Mariborčani posamič ali v navezi vstopali v stene. Žal vsa imena le niso znana; nikjer niso vpisana, v mojem spominu pa jih ni.
Iz zime 1930 je znan pristop treh Mariborčanov, inž. Dušana Cejana, Kamila Kronvogela in inž. Borisa Cijana, na vrh Triglava; to je verjetno prvi pristop Mariborčanov v zimi na vrh Triglava.

PRVI GORNIŠKI JUNAKI

V letu 1931 zasledimo prve začetke gorniške dejavnosti planinca, alpinista in planinskega fotografa Jožeta Kovačiča. Ime Jožeta Kovačiča naj ostane zapisano med tistimi prvimi Mariborčani, ki so iz ljubezni do gora stopili v svet brezpotja in v ostenja naših Alp. Pričel je kot samohodec v Savinjskih in Kamniških Alpah, v Mrzli gori, Rinki, Skuti, Turski gori, Planjavi itd. Med prvimi je opravil zimski pristop iz Robanovega kota preko Jeruzale na Ojstrico. V Julijcih je plezal z Vladom Cizljem, Mirkom Lorgerjem, ženo Mileno, Stankom Cvekom, Hrvojem Jurcem in drugimi. Od leta 1931 je bil član TK Skale.
Mirko Logar [Lorger] je bil eden izmed tistih mladih Mariborčanov, ki je večino svojega prostega časa namenjal hribom in goram ter takim mislim in načrtom. Prišel je iz velike družine taborniške organizacije gozdovnikov, živel je v mestu pod Pohorjem in tu se začne njegova planinska pot v poletju in zimi. S prvimi skalami in prvimi prijemi v njih se je soočil v koroških gorah in Savinjsko-Kamniških Alpah. Večino tur je opravil kot samohodec. Užival je v stiku z gorsko naravo, s skalami, in temu je podrejal tudi svoje gorništvo.

Ko je bil leta 1937 pri SPD Maribor ustanovljen alpinistični odsek, je postal njegov prvi načelnik in je to načelstvo obdržal ves čas obstoja odseka do začetka vojne. V alpinistični odsek je vnašal tudi svojo levičarsko nazorsko opredelitev, v tistem času tako potrebno proti fašistični nevarnosti, ki je bila na pohodu. V tem smislu je navezal stike s češkoslovaškimi alpinisti za skupen alpinistični tabor v Martuljku. Načrt pa ni mogel biti uresničen, ker je nacistična Nemčija v tem času že zasedla Češkoslovaško.

V gorah je Lorger največ hodil in plezal s Kovačičem, prav razživel pa se je v alpinističnem odseku, ko se mu je na taboru nudila prilika, da se je s tovariši vključil v navezo. Takrat je potem največ plezal v Julijcih, v Martuljških gorah, v Krnici, na Jalovcu, Mojstrovki in drugod.
Hrvoj Jurca, dijak realne gimnazije v Mariboru, je bil do sredine tridesetih let ena izmed najbolj znanih alpinističnih osebnosti v Mariboru. Zaupal se je goram in plezanju v stenah in mu je to postala nepogrešljiva značilnost v njegovem življenju.
Bili smo njegovi vrstniki v gimnaziji in smo ves čas spremljali odločnost na njegovi hribovski poti. Spominjam se, kako je sam odšel na plezanje v Savinjske Alpe, kako je pri sestopu s Poljskih Devic v Robanov kot zdrsnil na izpostavljenem mestu in padel v prepad. Poškodovan se je sam privlekel do pastirja v pastirskem stanu, se tu več dni zdravil in nato sam prišepal domov v Maribor.
Dokler za svoje plezalske poti ni dobil izhodišča pri sestri v Kranjski Gori, je največ obiskoval prav Savinjske Alpe, in sicer največ kar sam, plezal pa je tudi z Jožetom Kovačičem.

Iz Kranjske Gore so bile njegove prve plezalne poti v Krnici. Spoznal se je s Stankom Aleksićem in Herbertom Drofenikom in skupaj so plezali v bližnjih stenah Gamsovca, Razorja, Mojstrovke, v Martuljških gorah in drugod. S Stankom Aleksićem sta kot prva prišla v prvenstveni smeri iz Škednja na Zadnji Prisojnik.

Po maturi, ki jo je uspešno opravil v letu 1934, se je vpisal v vojaško akademijo z izrecnim namenom, da vstopi v planinski polk v Škofji Loki, blizu Julijskih Alp. To pa se mu ni posrečilo in službe v Sloveniji ni dobil. Zato je prestopil k letalcem in je kot letalski častnik služboval na različnih letališčih, nazadnje v Nikšiću. Dne 30. junija 1940 se je s svojim letalom smrtno ponesrečil v Prokletijah, v skalah v višini 2400 metrov. Posmrtne ostanke so potem prepeljali na pogreb v Maribor.

To je bil Hrvoj Jurca, ob smrti star 25 let.
(Nadaljevanje prihodnjič)

ZAČETKI ALPINIZMA V MARIBORU SEGAJO V TRIDESETA LETA

2 . ALPINISTI IZ VRST GOZDOVNIKOV

V letu 1933 je po končanem visokošolskem študiju v Gradcu prišel v Maribor inž. arh. Herbert Drofenik in se tukaj zaposlil. Herbert Drofenik je prav gotovo eno od prvih imen slovenskega alpinizma v predvojnih letih, prvopristopnik v različnih stenah naših Julijcev in Kamniško-Savinjskih Alp, član TK Skale, član ekipe, v kateri je kot dijak-gornik nastopil v filmu »V kraljestvu Zlatoroga«. Inž. Herbert Drofenik je izjemen arhitekt. Po njegovih načrtih [glej Milan Kham, PV 1961] so leta 1933 odprli Dom Skale na Voglu nad Bohinjskim jezerom. Največji Drofenikov prispevek slovenskemu alpinizmu pa so njegove perorisbe, s katerimi je v knjižni izdaji »Naš alpinizem« prikazal gore in ostenja naših Alp. Prav te Drofenikove perorisbe z vrisanimi smermi in opisi v »Našem alpinizmu« so bile mnogim slovenskim planincem, gozdovnikom in drugim spodbuda, da so stopili v svet alpinizma. Zato hvala inž. Herbertu Drofeniku!

MARIBOR – GOZDOVNIŠKO SREDIŠČE

Z veseljem zapisujem imena tistih Mariborčanov, za katere želim, da ostanejo zabeležena in ki sem jih srečeval na različnih krajih na svoji alpinistični poti. Največ je bilo dijakov, nekateri so bili celo moji sošolci. Moj sošolec je bil Vinko Železnikar, ki je plezal v navezi s Francijem Bašem, v skupni navezi sta plezala dijaka Ivan Mravljak in Janko Leskovšek. Kot plezalec je znan takratni dijak Oto Polak. Še posebej aktivna je bila naveza Oldřih Zavrnik in Stanko Cvek, ki je bila vrsto let opazna v naših stenah. Stanko Cvek je plezal razen z Zavrnikom še z Jurcem, Kovačičem, Aleksićem in drugimi. Za Oldřiha Zavrnika tudi vem, da je plezal v kratkih stenah na Velebitu.

Mariborčani smo imeli to srečo, da smo spoznali in se vključili v taborniško organizacijo Wood Craft League of America, ki je v letu 1925 preko Anglije in Češkoslovaške prišla k nam in dobila lepo slovensko ime Gozdovniki. Osnovna gozdovniška ideologija je bila v zbližanju človeka z naravo, kot vodilo pa predvsem taborjenja v naravi in s tem spoznavanje njenih neokrnjenih naravnih lepot.

Taborjenja, ki so jih prirejali Gozdovniki v različnih krajih Slovenije, so bila največ na prostorih pod gorami: ob Završnici pod Stolom, v Stahovici, v Kranjski Gori, v Mozirju in največ v Martuljku. To so bili tisti kraji, kjer je mladina iz Maribora in od drugod iz teh taborov spoznavala naš gorski svet. To so gozdovniki potem tudi s pridom izkoriščali.

»NAŠ ALPINIZEM« JE BIL SMEROKAZ

Tako je prišlo leto 1933 in v tem poletju gozdovniški tabor na Rutah nad Kranjsko Goro. Na tem taboru so mariborski gozdovniki prvič stopili v vrste slovenskih plezalcev in alpinistov. To je bil tudi tisti začetek, iz katerega je po nekaj letih vzniknil Alpinistični odsek pri SPD v Mariboru. Zdi se mi prav, da o tem kaj več napišem in da ostane zabeleženo, kako je bilo z AO prav pri začetku. Tukaj so tudi moji spomini kot sestavni del mojega poznejšega življenja, v katerem so mi bile gore in skale vedno v ospredju. Kljub časovni odmaknjenosti mi je to ostalo v spominu, kot da se je dogajalo včeraj.
Na gozdovniški tabor na Rutah sva z Miranom Cizljem prišla že z izdelanimi načrti, na katere vrhove v naših Julijcih bova šla. Naenkrat pa so se ti načrti spremenili. V tabor je namreč inž. Dušan Cejan prinesel »Naš alpinizem«, knjižno izdajo TK Skale, ki je pravkar izšla, in v njej zapisan pregled našega alpinizma z vrisanimi smermi prvopristopnikov in z ostalimi smermi. Ko sva to knjigo dobila v roke, je bilo konec dosedanjih načrtov; ostala je le še misel, kako začeti plezati, katera bo prva stena in prva smer. Nič nisva poznala težavnostnih stopenj, nič nisva vedela o tem, kaj pomeni v steni težavno, kaj láhko in kaj skrajno težavno. Bila sva brez vsake plezalne opreme, brez plezalnikov, brez plezalne vrvi, za kline in vponke sva ugotovila šele naslednje leto, da so pri plezanju tudi potrebni. A nič nas ni moglo več zadržati, da ne bi odšli v kamine Mojstrovke, ki so bili taboru najbližji. Poleg naju z Miranom sta bila v tisti prvi navezi Savo Domicelj in Lev Geržinič. V steni je potekalo vse tako, kot smo si že prej predstavljali: vse je bilo novo in vse je bilo prvič. Kakšno veselje in kakšno zadovoljstvo za mladega človeka, ko vstopa v plezalni svet!Že dva dni nato smo bili spet v steni, tokrat v Prisojniku, iz Škednja na vrh Hudičevega stolpa in od tod na Prisojnikov vrh. Tokrat smo bili le trije, ker smo plezali brez Leva. Plezali smo ves dan in večkrat v razsežni steni iskali pravo nadaljevanje. Pri vračanju z vrha po Hanzovi poti je bila že tema in nam je v zadnjem delu pravo pot kazala le luč v Koči na Gozdu.

VSI PRIHRANKI ZA PLEZALNO OPREMO

Najino plezanje s Cizljem je šlo neustavljivo naprej. Moram zapisati, da je v severni Triglavski steni prišlo še do posebnega dogodka. Plezali smo Zimmer-Jahnovo smer in v isti zasedbi Cizelj, Domicelj in jaz. Na vstopni gredini je prišel do nas Uroš Župančič s soplezalcem. Prav na tej gredini je prišlo julija 1933 do mojega prvega srečanja z Urošem, ki je potem preraslo v tovarištvo in prijateljstvo, dolgo celih 59 let, vse do Uroševe smrti v letu 1992.
V tem prvem letu plezanja smo bili tudi prvič v Martuljških gorah in prvič v skupni navezi z Urošem. V letu 1933 pa s tem še ni bilo konec najinega plezanja. Bila sva z Miranom v Krnici, v Gamsovcu in za konec v Hornovi smeri Jalovca. Potem je sledilo gozdovniško slovo od Rut nad Kranjsko Goro, midva z Miranom pa sva doživela plezalni krst.

Za prvo naslednje poletje, leta 1934, sva se morala z Miranom vse drugače pripravljati kot prejšnja leta. Vsi načrti so bili podrejeni plezanju in poglavitnemu opravilu – nabavi plezalne opreme. Vsak dinar, ki sem ga kje dobil, je šel v poseben hranilnik za plezalnike in plezalno vrv. Celo tisti, ki sem ga zjutraj dobil od očeta za žemljo v šoli. Zelo naju je prizadela odločitev gozdovniškega vodstva, da bodo tisto poletje postavili svoj vsakoletni tabor v Kronovem ob Krki, torej stran od Julijcev in naših plezalnih načrtov. Pred nama so se spet pojavile nove težave, ki jih bo treba obvladati. Vendar je obstajala odločitev in želja po skali in steni. To je odtehtalo in potem ni moglo biti več bistvenih zadržkov.

PLEZANJA PO JULIJSKIH STENAH

V juliju mesecu leta 1934 smo spet odšli v Julijce. Imeli smo plezalnike, 30-metrsko plezalno vrv in celo nekaj klinov in vponk. Z nama z Miranom je tedaj prvič prišel na plezanje Dušan Furlan, moj sošolec v gimnaziji. Dušan se je nekaj let pred tem z vso družino preselil iz Trsta v Maribor in kot novega prijatelja sem ga uvajal v novo okolje, v športno življenje, hribe itd.
Tisto poletje smo v štirinajstih dneh spoznali pravo alpinistično življenje. Ni bilo gozdovniškega tabora in ne šotorov, za izhodišče pri plezanju smo si izbrali kar prvi senik na poti v Krnico, tam pustili nekaj svojih stvari, potem pa kar peš odšli v Tamar, kjer smo prespali na travi za kočo, da smo prihranili denar. Hornova smer v Jalovcu je bila odslej vsako leto na programu v najinih načrtih. To leto smo vsi trije odšli še v Mojstrovko, potem v Rokave, seveda v Triglavsko steno in nato v Špik, po načrtu v Dibonovo smer. Za plezanje v Špiku smo bili dobro razpoloženi in nič se nam ni zdelo težavno. Prav ustavili smo se šele v drugi polovici stene, ko smo Dibonovo polico ugledali daleč pod seboj. Nasprotno pa je bil vrh viden v kar dosegljivi razdalji. Vrh stene res ni bil daleč, toda centralna smer v Špiku šele od tod naprej pokaže svojo pravo težavno vrednost in prvič smo v našem plezanju morali uporabiti kline. Na prekratki plezalni vrvi smo se morali večkrat prevezati, in sicer kar na neznatnih stopih. Najhuje od vsega pa je bila žeja, ker vode nismo imeli s seboj, to pa je hromilo našo voljo in moč. Najhuje je bilo menda prav meni, ker me je bilo še strah pred nočjo in bivakiranjem, ki se nam je obetalo. Noč nas je res dohitela v žlebu pod zadnjim težavnim mestom pred izstopom. Bivaka v steni sem se pa odslej izogibal, kolikor se je le dalo.

Čutili smo se pa odtlej že kot pravi plezalci, saj smo imeli za seboj centralno v Špiku in to je tedaj nekaj veljalo. Temu primerno smo zato tudi izbirali cilje za nadaljnja plezanja. V letu 1935 je bil gozdovniški tabor prvič v Martuljku in to je bil dodatni izziv za nas plezalce. Dušan Furlan ni smel na taborjenje, ker je doma preveč odkrito povedal, kako je bilo v Špiku prejšnje leto in starši so mu rekli: »Ti, Dušan, kar doma ostani in se ne izpostavljaj nevarnostim v gorah!« Namesto njega se je taborečim in nama pri plezanju priključil Egon Lettner. Bil je prav tako moj sošolec v gimnaziji, bil je izvrsten alpski smučar, ki je prve plezalne prijeme v stenah opravil z avstrijskimi plezalci, med drugim tudi celo s tako znanim Aschenbrennerjem.
Najprej smo iz tabora vsi trije odšli v Hornovo smer Jalovca. To je bil začetek v tem letu, potem pa smo že šli v Triglav. Egon, Miran in jaz. Vstopili smo v Bavarski smeri ali pa še bolj na desni, da smo prišli v Črni graben prav pri obročkarskem klinu, ki so ga v steni pustili prvi plezalci pri plezanju Gorenjske smeri. Plezanje smo nadaljevali po Črnem grabnu, iz njega izstopili na Skalaški in v nadaljevanju na Gorenjski turnc. Od Gorenjskega turnca smo šli naprej kar po svoje: v varianti po Črnem grabnu ali – kakor se sedaj imenuje po Veliki Črni steni, ob njenem stiku s Triglavskim stebrom in navzgor preko »Ladje« na rob stene. To je bil za nas tri mlade plezalce spet dogodek zadovoljstva in ponosa. V tem poletju smo bili vsi trije spet v Bavarski smeri severne Triglavske stene s končnim izstopom na Kugyjevo polico. Ti dve uspešni smeri v Triglavu sta bili tudi »krona« za leto 1935 in mi po težavnosti ostajata najbolj v spominu. Naj še omenim, da sem bil v tem letu prvič v Belem potoku in prvič na Vrtaškem Slemenu, v tem prekrasnem gorniškem svetu.
Potem je prišlo leto 1936 in gozdovniški tabor, spet v Martuljku. Z Miranom sva bila polna načrtov, kaj vse naj bi v slabem mesecu dni preplezala. Dve smeri pa sta izstopali: Skalaška smer v Triglavu in Dibonova v Špiku. Najprej Dibonova, ki smo jo pred dvema letoma zgrešili in previsoko zaplezali v severno steno.
Še danes vem, kako sem bil takrat nestrpen, ko smo se na Zeleni glavi pripravljali na začetek vzpona. Vse mi je bilo prepočasi in kar nenavezan sem splezal na prvo skalno glavo. Tukaj smo se potem navezali. Plezali smo v dveh navezah: v prvi midva z Miranom, v drugi Egon Lettner in Maks Dolinšek, učitelj iz Prevalj, ki se nam je priključil v gozdovniškem taboru. Na začetku plezanja smo se odločili, da bom kot prvi plezal celoten vzpon. Tako je tudi bilo. Opozorjeni v prvem poskusu, ko smo zgrešili Dibonovo polico, smo se sedaj držali bolj severozahodnega raza, da tam nekje pridemo na Dibonovo polico. Prav natančno nismo vedeli, v kaj se podajamo; iskali smo le možne prehode navzgor in včasih kar preveč tvegali. Na Dibonovo polico smo tako prispeli prav v severozahodnem razu, oddaljeni le nekaj metrov vzhodno od smeri, ki so jo kot prvi plezali Deržaj, Šumer in Debelakova.
Na tem mestu je spet prišlo do odločitve. Dibonova polica se od tod spušča navzdol proti zahodu in bilo nam je žal za že preplezano višino. Brez posebnih pomislekov in kar na hitro smo se odločili, da z najvišjega mesta Dibonove police, ko se ta začne spuščati v zahodno stran Špika, krenemo vzporedno z Deržaj-Šumerjevo smerjo navzgor proti vrhu. Vse se je dobro izteklo in ta dan, 13. julija 1936, smo tudi Mariborčani dobili v steni Špika svojo smer, imenovano Mariborska smer.

Dvanajst dni pozneje smo bili v Skalaški smeri severne Triglavske stene, tokrat v dveh navezah, Cizelj-Vodeb in Lettner-Domicelj. Prišli smo v najmarkantnejšo smer v naših stenah, a žal v najbolj tragično in usodno. Po slabih dveh urah plezanja od vstopne gredine, ko smo morda res prišli v najtežji del smeri, se je Savotu kot drugemu v navezi odkrušil nožni stop in nesreča je bila neizogibna. Pri nenadnem zdrsu je Savo v navpični steni potegnil za seboj še Egona, sledili so padci in udarci – vse pred mojimi očmi in skoraj v dosegu roke. Padalo je in udarjalo, jaz pa sem v sebi vpil stoj, stoj! A padci so si še naprej sledili, v nedogled in v večnost. Alpinizem se nama je pokazal še v drugačni obliki, v tisti najmanj sprejemljivi.

Tragedija v najhujši obliki, ko pred tvojimi očmi pade v smrt hribovski tovariš in plezalec v navezi, je trenutno ohromila vse misli o moji nadaljnji poti v alpinizmu. Tudi z Miranom ni bilo drugače.

POGOVOR V VODSTVU SPD

Ko je minilo nekaj tednov od nesreče, sva se z Miranom odločila. Prosila sva za pogovor z vodstvom gozdovniške organizacije v Mariboru, z načelnikom Franjom Klojčnikom in dr. Vilkom Marinom, starosto mariborskih gozdovnikov. Prikazala sva željo in potrebo, da bi pri gozdovnikih ustanovili alpinistični odsek, ki bi načrtoval delo in vzgojo tistih gozdovnikov, ki si želijo smelejših in neznanih poti v skalah in ki se iz ljubezni do gora lotevajo plezalstva in alpinizma.

Ta prvi načrt nama z Miranom ni uspel. Razumljivo, da so se starši bali, kaj bo z njihovimi otroki, ko bodo spet odšli na taborjenje pod gorami. S tem načrtom torej z Miranom nisva uspela; še več, mariborski gozdovniki so izdali predpis, da plezalci ne morejo več izrabljati gozdovniških taborov za svoje plezanje v gorah.
Ta druga odločitev mariborske gozdovniške organizacije, ki je kot izhodišče za plezanje prepovedala svoje tabore, naju je z Miranom še posebej prizadela. Spet sva se znašla v situaciji kot pred leti, ko sva morala za prenočevanje uporabljati senike v Krnici, v Planici in v Martuljku. Prihajali so k nama tudi prijatelji, zlasti iz smučarskih vrst, ki so si prav tako želeli plezanja v gorah. Bilo je vse bolj jasno, da se bo treba postaviti na lastne noge, ustanoviti odsek in prirejati svoje plezalne tabore.

Tako je bil torej sprejet sklep in načrt. Spet sva šla z Miranom na pogovore, tokrat k planincem v Slovenskem planinskem društvu v Mariboru. Pisarna SPD je bila takrat na tedanji Aleksandrovi ul. 16 (Partizanski). Sprejela sta naju vodilna funkcionarja društva dr. Jože Bergoč in Božidar Gajšek. Približno tako, kot sva pred dvema mesecema prikazala načrt o ustanovitvi alpinističnega odseka pred gozdovniki, sva to storila sedaj pred mariborskim SPD. To je bilo novembra 1936, bila pa je bistvena razlika, ker v teh pogovorih za ustanovitev odseka v okviru SPD ni bilo zadržkov. V okviru mariborskega SPD smo lahko ustanovili alpinistični odsek, le morali smo ga sami organizirati in voditi. Tak je bil sprejeti sklep: imeli smo samostojni Alpinistični odsek, midva z Miranom pa sva kar žarela od zadovoljstva.
(Nadaljevanje prihodnjič)

ZAČETKI ALPINIZMA V MARIBORU SEGAJO V TRIDESETA LETA

3. DVAKRAT USTANOVLJENI AO

Prišla je zima 1936 in smučanje pri Senjorjevem domu na Pohorju, kjer smo se na vadbi zbirali številni mladi smučarji – tekmovalci, bodoči člani alpinističnega odseka. Vsi večerni pogovori so bili namenjeni hribom, plezanju in alpinizmu, fantje pa so poslušali z vidnim navdušenjem.

Ko smo bili po sneženi zimi na Pohorju spet vsi skupaj v Mariboru, smo se v aprilu 1937 v pisarni SPD sešli na prvem sestanku. Rekli smo, da je to pripravljalni sestanek, v resnici pa je bil že kar ustanovni; le konstituiranje odbora smo prestavili na čas po poletju. Na tem prvem sestanku smo prišli tudi do spoznanja, da v tem poletju leta 1937 še ne bomo mogli izvesti samostojnega tabora, ampak naj se bodoči člani Alpinističnega odseka udeležijo gozdovniškega tabora, ki bo spet v Martuljku in kjer bodo dobili začetno gorniško osnovo, brez vrvi. Na tem gozdovniškem taboru je bila takoj opazna izredna izbira bodočih članov AO, vidna v zvrhani meri mladostnega zagona, ko si zaželi novih doživetij, smelejših in neznanih, tiste skrivnostne, vedno žive ljubezni do gora.

ČLANI IN PRIPRAVNIKI

Kmalu po vrnitvi z gozdovniškega tabora smo 30. avgusta 1937 pripravili ustanovni zbor Alpinističnega odseka. Bilo je prav slovesno v lovski sobi mariborskega hotela Orel ob prisotnosti članov matičnega odbora in vseh članov Alpinističnega odseka. Naj napišem imena vseh članov AO, ki so bili ob ustanovitvi v odseku: Miran Cizelj, Dušan Vodeb, Dušan Furlan, Mirko Lorger, Maks Dolinšek, Božo Gajšek, Zvonko Berlič, Marjan Kožuh, Albert Detiček in Henrik Lautner. Po prvem samostojnem taboru pa so prišli v odsek še Mirko Černič, Srečko Škofič, Franci Prajs, Rajko Sikošek, Zlatko Marin, Silvo Dornik, Palouc, Marjan Žagar, Tine Lah, Viljem Lopič, Vasko Škapin in GuIjo Jovovic. Dvaindvajset članov AO torej, ki smo se vsi poznali s hribov, s smučanja ali športnih igrišč. Bili smo si prijatelji, ljubitelji gora in alpinizma. Sreča za vsak odsek, v katerega so vključeni tako navdušeni tovariši! Odsek pa je bil tisti, ki je vsestransko pomagal v njih alpinističnem razvoju.

Na tem ustanovnem zboru je bilo izvoljeno vodstvo odseka, ki je potem veljalo v glavnem vsa štiri leta, dokler je AO obstajal. Načelnik odseka je bil Mirko Lorger, tehnični vodja Miran Cizelj, tajnik Dušan Vodeb, gospodar odseka je bil Dušan Furlan, propagandist Marjan Kožuh, za blagajno pa je prvi dve leti skrbel Henrik Lautner, ki se nam je na nasprotni strani izgubil v vojnem metežu v Srbiji.

Načrtovana zamisel v vodstvu odseka je bila, da bi AO postal tista organizacija, ki bi mladini vsestransko pomagala v njenem alpinističnem razvoju. Temu je bil podrejen Pravilnik, ki je bil sestavljen na podlagi lastnih razmišljanj in ob pomoči pravilnikov sorodnih organizacij, med njimi tudi tistega, ki se ga je posluževala münchenska alpinistična organizacija Rote Teufel. Hoteli smo postati elitna alpinistična organizacija tako v kakovosti opravljenih plezalnih vzponov kot tudi v notranji organiziranosti odseka. Vzpostavili smo pripravniško dobo in že s pravilnikom določili, kdo je lahko član AO in kdo pripravnik. Za vadbo pripravnikov smo izkoriščali skale ob Lobnici na Pohorju, kjer smo dva stebra poimenovali Egonov in Savotov steber. Alpinistično delovanje odseka pa naj obstaja v vse večjem zanimanju mladine kot izraz potreb, želja in sposobnosti posameznika.

AO v Mariboru je imel v svojem delu redne 14-dnevne sestanke, na katerih je bilo največ razprav prav o alpinizmu kot pojavu, premalo znanem v mestu ob Dravi. Temu so služila interna predavanja kot tudi javna predavanja v Ljudski univerzi v tedanjem kinu Apolo na Slomškovem trgu. Na prvih dveh javnih predavanjih, ki jih je priredil AO, je predaval Uroš Župančič z Jesenic, ki je tudi v poznejših letih pomagal odseku z nasveti, s predavanji in svojimi bogatimi izkušnjami. Zaradi tega je bil Uroš Župančič odseku vedno vzor in zgled.
Odsek je imel svojo knjižnico, ki mu jo je prepustilo v skrb matično društvo in so te planinske knjige v mnogočem služile odseku pri internih predavanjih. AO je imel svoj znak, katerega osnutek je po internem razpisu izdelal Marjan Kožuh. Znak je imel po Pravilniku svoje določilo, da ga lahko nosi le delaven član, ki ima predpisano število in kakovost vzponov.

Glavna tema pogovorov na rednih sestankih je bila o pripravah na lastno taborjenje. Odsek ni imel plezalne opreme in tudi ne vsega drugega, kar je potrebno za tabor. Določili smo, da si mora plezalno opremo preskrbeti vsak sam, za ostalo pa bo poskrbel odsek z nabiralnimi akcijami po podjetjih in trgovinah. Šotore smo si iz nabavljenega blaga sešivali kar sami in jih potem mazali in likali po gozdovniškem vzoru. Največji problem na vseh taborih smo imeli s kuhinjo: ne toliko z nabavo vsega potrebnega kot s samim kuhanjem. AO po pravilniku v svojem sestavu ni imel žensk, po nekem nepisanem pravilu, ki je vsaj tedaj še veljalo, pa so primerna za kuhanje le dekleta, ker le ona to znajo. Res pa je tudi, da je bilo nekomu težko naprtiti kuhanje za vse taboreče, medtem ko drugi gredo v stene na plezanje.

TRIJE PLEZALNI TABORI

Mariborski AO je v letih 1938 do 1940 priredil tri svoje plezalne tabore, vse tri v Martuljku. Na teh taborih so udeleženci živeli takšno življenje, na kakršnega so se člani načrtno pripravljali vse leto na sestankih in na skalah ob Lobnici. Organizacija in vodstvo tabora sta bila prepuščena meni. Tabori s štirimi šotori so stali vedno na istem mestu, na travi ob desni strani potoka Martuljka, ko ta priteče iz soteske in kjer je kmalu potem pričetek strme poti na Peč, kjer stoji spomenik našemu Miranu Cizlju, alpinistu – partizanu.

Člani in pripravniki so se taborov udeleževali polnoštevilno. V pomoč nismo imeli izvežbanih plezalcev in inštruktorjev, če izvzamemo Jožo Lipovca, ki je imel svojo brunarico nad našim taborom ob Jasenih, in občasno Uroša Župančiča. Zato smo se za plezalne smeri odločali kar sami, pač po sposobnostih, željah in odločnosti vsakega posameznika. Pri teh odločitvah smo najbolj spoznavali Martuljške gore, ker so nam bile najbližje: od Rigljice, Frdamanih polic in Špika, pa v grebenskem prečenju od Male in Velike Ponce ter preko Rokavov do Škrlatice in do Široke peči, bili smo preko stene na Kukovi špici in po grebenu preko Škrnatarice na Dovškem Križu, preplezan je bil Gamsovec v Krnici, pa Jalovec, Travnik in Mojstrovka.
V Špiku je bila takrat preplezana centralna smer in Dibonova. V Triglavski severni steni omenjam Bavarsko-Gorenjsko smer, Skalaško in Prusik-Szalayevo, Bavarsko in Dolgo nemško smer. Člani odseka so iz tabora v prvi ponovitvi preplezali Župančičev steber v Široki peči, pa Travnikov raz in Hudičev steber v Prisojniku. V prvenstveni smeri so bili preplezani kamini v Rigljici, Mariborska smer v Špiku in v zadnjem poletju pred vojno, preden smo taborjenje zaključili, izpostavljene »Uroševe police« v prečenju Velike Mojstrovke in Travnika.
V zimskih razmerah so bili člani AO kot prvi na Frdamanih policah iz Krnice, prvi na Vel. Goličici v Prisojniku in v prvi ponovitvi skozi Uroševo grapo na Mojstrovki. Člani AO so plezali tudi v Kamniško-Savinjskih Alpah in tam preplezali težavne smeri v Križu, Rinkah, Turski gori in Ojstrici.

Če bi iskal uspehe v stenah in v teh plezalnih storitvah, je bila bera prav gotovo uspešna in zadovoljiva. A ne morem si kaj, da ne bi delo odseka razširil, in sicer ne glede na to, da je bilo vse podrejeno in prirejeno za dosego glavnega smotra, to je plezalnega vzpona kot celote. V delu vsake alpinistične organizacije bo vedno obstajalo kot glavni smoter uspešno delo v skalah, poleti in pozimi, skupno in posamezno. Alpinistično dejanje je namreč seštevek različnih dejavnikov, telesnih in umskih, zahteva mnogo priprav in organiziranega dela, zahteva predvsem ljubezen do gora in voljo za dosego cilja. Vse to v veliki meri! In prav v tem vidim največji uspeh mariborskega AO, tisto bistveno, da je znal kar dvaindvajsetim zbuditi misel, idejo, čut za lepoto hribov, pa tudi občutek neizprosnosti, uživanja in zatajevanja, pritegniti vsakega od nas, da smo se čutili povezane v skupnih hotenjih do gora, odseka in alpinizma sploh.

GLOBOKE RANE KRUTE VOJNE

Kakšna bi bila nadaljnja rast odseka, je težko reči. Bili smo sredi navdušenja, polni načrtov in idej, izoblikovale so se že stalne naveze dveh in treh, pričeli smo zimsko delovati, pripravljali smo se na samostojna javna predavanja, na pritegnitev novih pripravnikov v odsek.

Tedaj pa je udarilo in na mah razbilo vse, kar smo ustvarili s toliko ljubezni; še več, uničilo za zmeraj človeka, tovariša in prijatelja. Strahotna nacizem in fašizem sta izbrisala s sveta osebnost, mir in lepoto, priklicala teror in nasilje. Velika osvobodilna vojna je neusmiljeno kosila tudi v vrstah alpinističnega odseka. Ko bi se morali v tistem najlepšem mesecu maju 1945 spet zbrati, ni bilo Mirana, ni bilo Berliča, brez sledu sta izginila Gajšek in Detiček, padel je Jovovic in invalid je ostal Dušan Furlan.
Pravzaprav sem nameraval ta svoj osebni in spominski sestavek končati z letom 1941, ko so Nemci v fašistični vojni uničili prav vse, kar je AO imel: vso opremo, knjižnico, arhiv, pa tudi načrte, ki so miselno obstajali.
Če vendar zapisujem še za nekaj let naprej, potem zato, ker se je v tistih štirih letih vojne nabralo v meni toliko hrepenenja in želja po svobodi, po gorah in ponovni ustanovitvi AO, da je v maju 1945 to nakopičeno hrepenenje kar bruhnilo iz mene. Svobodo smo si izborili, domovina pa je bila razrušena in morda prav mesto Maribor najbolj. To je spet zaustavljalo mnogotero osebno željo po gorah.

Zapisal bom po spominu in po obstoječih arhivskih zapiskih, kako je bilo z alpinističnim odsekom v tistih prvih letih po osvoboditvi. To naj bo podlaga tistemu, ki bo obširneje zapisoval zgodovino mariborskega alpinizma po letu 1945.

To leto 1945 je bilo v celoti v obnovi mesta in v ustanavljanju organov družbenega življenja. Mladina je v vsem prednjačila in prav v mladinsko organizacijo me je vodila prva pot. Želel sem poiskati tiste mladince, ki bi bili sposobni in željni stopiti na bodočo alpinistično pot, da bi skupaj z njimi spet ustanovili AO. Mladine je bilo res dovolj, a ta je bila neizkušena, stene v gorah so bile zanjo neznane, njen razvoj do alpinizma je bil še daleč in je terjal vse drugačne prijeme, kot sem jih bil vajen iz predvojnega AO.

Minilo je še leto, spomladi 1946 pa je prišlo do obnove alpinističnega odseka. Uspelo mi je dobiti zaenkrat v tedensko uporabo nekdanjo učno dvorano Glasbene matice v najvišjem nadstropju delno porušene stavbe Uniona in tu smo se potem redno sestajali na pogovorih.
Medtem ko smo stari odsek ustanavljali iz navdušenja do gora in plezanja, ki je v vseh nas obstajalo in ki je prav zato iskalo organizirano enoto, je bilo treba sedaj tej mladini zanimanje, veselje in navdušenje šele vcepiti. Neizkušeno mladino je bilo treba pritegniti, jo s predavanji, slikami in izleti navdušiti za naravo in gore in jo potem popeljati v prave skale, kjer si bo potem sama našla svojo pot.

DRUGO ROJSTVO AO MARIBOR

Dne 5. septembra 1946 je imel odsek občni zbor, da izvoli načelnika [Mirka Lorgerja], ker so mene, ki sem doslej vodil te začetne korake odseka, službeno prestavili v Zagreb. Ta prestavitev me je neljubo zadela še posebno zaradi odseka in sem izkoristil vsako priložnost, da sem prišel domov v Maribor in na sestanke AO, kjer sem potem imel predavanja. Mladi odsek, ki je že kazal znake napredka, mi je tako pri rasel k srcu, kot da je moj odsek.
Redni sestanki odseka so bili že v zimskem času namenjeni predvsem pripravam na predvideno taborjenje v poletju 1947, največ pa iskanju pomoči in podpore za nabavo plezalne in druge opreme ter hrane v konzervah. Vedeti moramo, da je v tistih časih, dobro leto po koncu vojne, primanjkovalo prav vsega; oskrba je bila na karte in bone, trgovine pa so bile prazne. Fizkulturna zveza Slovenije je takrat dala odseku za te nabave 50.000 dinarjev. Poleg potrebnih priprav za taborjenje smo spomladi leta 1947 z odsekom opravili izlete in plezalne vaje na bližnje skale: na Uršljo goro, na Raduho in na oba skalna stebra, ki smo ju poznali v Lobnici na Pohorju. Določen je bil tudi že prostor, kjer naj bi stal tabor, saj sta bila vodstvo in organizacija tabora prepuščena meni, sam pa sem Martuljek dobro poznal.

Šotori za taborjenje AO so bili postavljeni na Jasenih nad Martuljkom, kuhinjo pa smo imeli v Lipovčevi koči in v njej članico matičnega odbora SPD Gizelo ŠumIjak, ki je skrbela za kuhanje in ki ji nismo bili nikdar dovolj hvaležni za to njeno delo.

Navedel bom imena vseh članov AO, ki so se udeležili tega prvega taborjenja po vojni, da bo še to ostalo ohranjeno: Jože Anderlik, Stanko Anderlik, Viljem Brumec, Kruno Brumen, Vlado Cizelj, Franjo Copf, Boris Čerček, Erika Dragar, Herbert Drofenik, Branko Drozg, Miro France, Branko Gulič, Franc Hlupič, Mladen Hrovat, Jože Kovačič, Martin Lah, Marjan Levstek, Mirko Lorger, Franjo Nemec, Branko Nerad, Tone Obersnu, Branko Paškulin, Ilka Pihler, Stanko Polajnar, Bojan Rode, Andrej Rosina, Ivo Semenič, Ljubo Struna, Marjan Struna, Olga Trop, Dušan Vodeb, Franc Vračko, Zlatko Zei.
Taborjenje je trajalo od 14. julija do 3. avgusta 1947, vodniki pa so bili bolj izkušeni starejši člani Herbert Drofenik, Zlatko Zei, Tine Lah, Jože Kovačič, Mirko Lorger, Franc Hlupič, Vlado Cizelj in Dušan Vodeb. Tabor je dobro uspel. Mladi pripravniki so dobili začetno osnovo, spoznali so gore, njih veličino in razsežnost, spoznali so Martuljške gore, bili po plezalnih smereh na Rigljici, na Špiku, Oltarju, Mojstrovki, Prisojniku, Razorju itd.
(Nadaljevanje prihodnjič)

ZAČETKI ALPINIZMA V MARIBORU SEGAJO V TRIDESETA LETA

4. ZADNJI TABOR V MARTULJKU

Po vrnitvi s tabora je večina članov ostala v odseku, precej pa jih je vendarle odpadlo. Različni so pogledi na alpinizem in le malo je tistih, ki jih že prva tura tako navduši, da ne morejo več nazaj, da jim alpinizem ni samo zabava, ampak potreba, neločljiva od njihovega življenja. Razvoj alpinista zahteva svojo pot, počasno, prilagodljivo človekovi naravi, njegovi odpornosti, vzdržljivosti, njegovi duševnosti. Vse to so zahteve, zaradi katerih vzgoja alpinista, predvsem začetni prijemi, ne morejo biti šablonski. Alpinizem ni igra, je celo več kot šport, ker zajema vse to, pa še mnogo več. To je notranje doživetje, veselje, večno iskanje nečesa novega, novih pogledov, prijemov, skal, borbe, pa tudi spoznavanja samega sebe, svoje narave, obvladovanja težav in naporov. Alpinizem je tak, kakor ga kdo spoznava, dojema in občuti.

GRS MARIBOR KOT POSTAJA CELJSKE BAZE

Zato se ne smemo čuditi, če v alpinistične vrste ne more priti vsakdo, da marsikdo odpade, da se odsek z vsakim letom obnavlja.
V mariborski AO pa so vstopali že novi člani in prav je, da jih predstavim: Lojze in Krista Krajger, Velimir Zavrnik, Jožica Marn, Peter Stare, Fedor Pernat, Roman Pukl, Tone Metlika, Vili Balan in brat Martin, Vera Kramžar in brat Ivo, Vojko Meršnik, Peter Skušek, Jurij Simoniti, Vili Hufnagel, Jože Pečenko, Vlado Leskovar, Franc Gaberšček, K. Žnidarič, Ernest Ajgner, D. Bergant, Ivo Černilec, A. Rozman, Jože Lajtgeb, Viki Winkler, Branko Avsenak, Marjan Muršič, F. Aberšek, F. Lajrer Klep, F. Škerjanec. Vodstvo AO je v letu 1948 prevzel kot načelnik Tine Lah, tretji član iz predvojnega AO, ki se je vrnil v Maribor in tako nasledil Mirka Lorgerja. Svojo načelniško dolžnost je Tine takoj upravičil, ko je odseku preskrbel prostor za sestankovanje v hotelu Zamorec v sobi z direktnim vhodom iz Gosposke ulice. Ta uspešen začetek je nadaljeval s tem, da je odseku preskrbel v uporabo majhen star avtobus. To je bila pridobitev, ki je odseku zelo koristila, ko so člani v večjem številu načrtovali odhode na plezalne ture. V posebno korist pa je bil avtobus odseku, ko so se člani z vso opremo odpeljali na vsakoletno taborjenje v Martuljek. Za odplačilo avtobusa je odsek v tem letu priredil planinski ples, z izkupičkom pa je bil avtobus plačan.

V Alpinističnem odseku je bilo tedaj osem članov in 23 pripravnikov. V novih odsekovih prostorih so bili redni sestanki in predavanja, spomladi pa plezalne vaje v skalah ob Lobnici, v skalah na severni strani Uršlje gore in drugod.
V Planinskem društvu Maribor Matica in v organizacijski izvedbi Alpinističnega odseka je bila v letih 1947–1948 vzpostavljena Gorska reševalna služba kot postaja baze GRS v Celju. Prvi vodja te postaje je bil Dušan Vodeb, njega pa je potem nasledil Lojze Krajger.

Odsek je tako v poletju 1948, in sicer od 4. do 22. avgusta, priredil svoj drugi alpinistični tabor na Jasenih v Martuljku. Udeležilo se ga je 14 pripravnikov in 5 članov, ki so bili tudi vodje tečaja in vodje navez. Vodstvo tabora je bilo ponovno prepuščeno meni. Preplezali smo na tem taboru v celoti 25 plezalnih smeri, predvsem takih, ki so jih pripravniki lahko obvladali. Tem je bilo taborjenje predvsem namenjeno in zlasti pripravniki so se z izkupičkom preplezanih smeri zadovoljni vrnili v Maribor.

USODNO LETO 1949

Pisalo se je leto 1949. Za marsikoga usodno, tako tudi za mene. Kot oficir sanitetne službe v narodnoosvobodilni vojni sem bil prestavljen najprej v Ljubljano, od tam pa v Sanitetno oficirsko šolo v Beograd. V Beogradu sem zbolel za odprto pljučno TBC in na mah je bilo konec z mojim alpinizmom. Bil je šok, ki ga nikoli nisem mogel preboleti. Več kot 20 let sem iskal izgubljeno moč v zdravljenju po Pohorju in predvsem v Martuljku. Uroš Župančič mi je pomagal, kolikor je znal, predvsem s spodbudno besedo in šele v sedemdesetih letih sva potem skupaj prišla v najino dolgo, zadnjo in najlepšo pot iz Planice na Pokljuko, PP. Zavedal sem se, da mora volja po zdravju prevladati nad vsem. Skale in brezpotja so se ponujala, manjkala pa je moč za pristop. Bilo je hudo, ko sem spet iskal svoj priključek. V gorah je že tako, da ni nič poklonjenega, vse je le v tvoji moči in sposobnosti. Moj spremljevalec mi je bil fotografski aparat. Dvajset let tako, iz zime v poletje, od Pohorja v Martuljek in v Julijce.

Alpinistični odsek je v poletju 1949 spet postavil svoj tabor v Martuljku. Sam se tabora zaradi bolezni nisem želel udeležiti, prosili so me pa, naj grem z njimi le toliko v Martuljek, da izdelam in pripravim potreben načrt plezalnih vzponov, ki naj bi jih opravili udeleženci na taboru. Tabor je vodil načelnik odseka Tine Lah, vseh udeležencev je bilo 25.

V soboto, 13. avgusta, smo se iz Maribora odpeljali z našim starim avtobusom, ki so se mu naprej od Jesenic pokvarile luči in smo se v Martuljek pripeljali v temi, svetili pa smo z ročnimi baterijskimi svetilkami. Še isto noč smo odšli na Jasene, kjer smo prespali deloma v senikih, deloma v Lipovčevi koči.
Naslednji dan je bila nedelja in ves dan je deževalo. Odpadlo je vse plezanje, predvideno za ta dan. Še danes pa ne vem, zakaj je ta dan prišlo do sprememb v nekaterih navezah, da so bile drugače sestavljene, kakor smo se dogovorili. Ernest Ajgner bi po prvotnem načrtu moral plezati skupaj s Pernatom na Oltar, Vlado Leskovar pa na Malo Ponco s Hufnaglom. V spremenjenem načrtu sta potem nameravala na Malo Ponco Ajgner in Leskovar, ki sta se poznala kot delavca iz Tovarne avtomobilov. Oba naj bi skupaj z bratoma Anderlik in Balanom odšla do vrha Špikovega grabna. Tu bi se naveze ločile; Anderlik je nameraval na vrh Špika, Ajgner in Leskovar pa po markantnem krušljivem žlebu nekaj deset metrov od vrha Špikovega grabna iz Gruntovnice na Malo Ponco. Še to je bilo obema skupinama povedano, da v primeru poslabšanja vremena odideta navzdol po Gruntovnici v Krnico. Tako je bilo skupno načrtovano, izpadlo pa je, žal, drugače.

POGUBNA NEIZKUŠENOST

Naslednji dan, v ponedeljek, 15. avgusta, je bilo vreme še vedno neprijazno. Deževalo ni, a je bilo oblačno in megle so bile prav do doline. Taboreči so bili željni plezanja in vse skupine so odšle na pot po izdelanem načrtu. Vsem navezam je bilo ponovno rečeno, da se vrnejo v tabor, če bi se vreme še poslabšalo. Do večera so se naveze vrnile, ni pa bilo Kriste Krajger, ki je s Petrom Skuškom odšla v Pod srce in od tam po smeri Jesih-Potočnik na Frdamane police, in naveze Ajgner-Leskovar, ki je odšla na Malo Ponco. Stanko Anderlik, ki je skupaj z Ajgnerjem in Leskovarjem prišel na vrh Špikovega grabna, je po prihodu v tabor povedal, da so se na tistem mestu ločili, ker Leskovar in Ajgner nista želela z njimi v Krnico, ampak sta raje vstopila v ostro skalovje Male Ponce, da tam poiščeta vzporedni žleb, ki bi ju pripeljal v Špikov graben in od tam v Pod srce.

Ta načrt jima je v začetku plezanja po nazobčani severni strani M. Ponce uspeval, ko sta prišla na vrh strmega žleba, po katerem sta hotela navzdol, pa nista našla prave odločitve. Odvezala sta se in Leskovar se je po celi dolžini vrvi spustil navzdol. Ustavil se je na velikem balvanu konec žleba, ko mu je manjkalo le nekaj metrov do grušča v Špikovem grabnu.
Ostaja nejasno, zakaj Leskovar ni nadaljeval poti v Špikov graben, in tudi ne, zakaj se ni Ajgner spustil do Leskovarja. Verjetno ju je zajela noč in gosta megla. Odločila sta se, da vsak na svojem mestu prebijeta noč in zjutraj, ko se bo zdanilo, nadaljujeta plezanje navzdol v Pod srce. Tu pa se je pokazala njuna neizkušenost. Vlegla sta se vsak na svoj nahrbtnik in tam izmučena zaspala. Noč je bila mrzla in dež se je spremenil v sodro. V takem mirujočem stanju, ko sta bila oba poleg vsega še premalo oblečena, je prišlo pri obeh do podhladitve in rešitve zanju ni bilo več.
Iz tabora so zjutraj odšle štiri ekipe na poizvedovanje v Špikov graben in sam sem kar v prvem zaletu skozi Špikov graben prišel v pravi žleb, ki pada z M. Ponce, in na balvanu zagledal ležečega Leskovarja. Ležal je sključen na nahrbtniku, kot da spi, vendar sem takoj vedel, da v njem ni več življenja. Videl sem sicer vrv, ki je padala navzdol, Ajgnerja pa ne. Dolgo sem klical, bilo pa ni niti najmanjšega odziva.
Ničesar več nisem mogel storiti. Obrnil sem se in odhitel v Martuljek. Tudi ostale ekipe, ki so odšle iz tabora na poizvedovanje, so se globoko pretresene vrnile iz Špikovega grabna v tabor.

V Martuljku sem na številki 25 poiskal Andreja Robiča. Bil je pred hišo skupaj s članom našega AO Velimirjem Zavrnikom. Vse sem povedal, kje leži Leskovar in kje višje nad njim Ajgner. Preko Robiča so bili obveščeni gorski reševalci z Jesenic, ki so prišli še isti dan in takoj odšli na kraj nesreče. Zvečer so se reševalci ob vrnitvi oglasili v našem taboru in vodja odprave Janez Krušic je povedal, da so našli oba ponesrečenca in da bodo oni opravili prenos z M. Ponce v Martuljek. Taborjenje je bilo zaključeno in že naslednji dan smo se z avtobusom odpeljali nazaj v Maribor. Tine Lah je kot vodja tabora oskrbel vse za prevoz obeh ponesrečencev v Maribor in za njun pokop na Radvanjskem pokopališču.

GORE – SMISEL IN VSEBINA ŽIVLJENJA

Na svoji gorniški poti sem bil dvakrat neusmiljeno prizadet. Prvič julija 1936, ko sta v Severni triglavski steni pred mojimi očmi padla v večnost Savo in Egon, in sedaj v Mali Martuljški Ponci, ko se z gore in iz smeri, ki sem jima ju jaz načrtoval, nista vrnila Leskovar in Ajgner. To je zunaj lepot, ki sem jih doživljal v gorah, kjer vendarle ni samo lepota in vse po tvojem, ko v njih vladajo večkrat nepredvidljive zakonitosti.

Meni so ostale gore smisel in vsebina življenja. V alpinizmu sem videl najvišjo stopnjo svojega gorniškega delovanja. Poslovil sem se od alpinističnega odseka in gorske reševalne službe, ker ničesar več nisem mogel prispevati. Ostale pa so mi gore in v njih Uroš. Tako vse do zadnjega, ko mi je bila poklonjena najlepša gorniška pot PP, iz Planice na Pokljuko.
(Konec)