Jutranje pedeliranje pred ogledom nove etape na Touru.
V ranem jutru stopim na kolo in zavrtim pedala. Iz obrobja mesta peljem ob Ljubljanici do Podgrada, kjer zapeljem v hladno dolino potoka Besnice. Po nekaj kilometrih se dolina nekoliko razširi a ostane še nekaj časa v senci.
Cesta se rahlo vzpenja in po prekolesarjenih petnajstih kilometrih sem na vzpenjajočem se klancu, po katerem pridem v Veliko Trebeljevo. Zlatorumeno žito se ziblje v blagem vetriču in čaka na spravilo. Pogled za trenutek obstane na cerkvi Sv. Marjete na Prežganju in nato pogledam še na drugo stran, na vas in hrib Obolno in že se cesta na devetnajstem kilometru prevesi in pričnem večkilometrski spust v dolino.
Pričnem srečevati kolesarje in tudi nekaj jih švigne mimo mene. Ker s kolesa fotografiram, gre počasneje a kljub temu se kilometri lepo nabirajo. V Zavrstniku odvijem proti Litiji, se povzpnem po cesti in nato spustim v središče mesta, ki še sameva. Več kot polovico današnje ture je za menoj, ko pedeliram nad reko Savo in pripeljem v Podšentjur, kjer se prične najlepši del poti. Na obeh straneh voznega pasu sta označena kolesarska pasova. Vzpenjajoči in spuščajoči predeli si slede do Pogonika, kjer se cesta spusti do obrežja Save.
Kot običajno se ustavim ob reki, kjer se voda bogati s kisikom, ko teče preko skalnate pregrade, nato pa kolesarim ob železniški progi vse do Kresnic. Pričnejo se ponovno klančki in že peljem skozi naselja, vidim hribovje Cicelj in cerkvico Sv. Miklavža nad Savo, prikolesarim v Jevnico in nadaljujem kolesarjenje s postankom ob reki pri Gradovljah in istoimenskem potoku.
Dostop do reke je že močno zaraščen in grem peš med japonskim dresnikom do obale, da naredim nekaj posnetkov ter se nato vrnem na cesto. Kolesarim mimo table za sotočje Ljubljanice in Save, kjer pa sta reki sotočje premaknili malce nižje. Vse se spreminja in tudi včasih prijetno počivališče je sedaj opuščeno in nič več privlačno kot nekdaj. Še nekaj vrtljajev pedal in že grem mimo Podgrada, kjer je krog sklenjen in nadaljujem po jutranji poti mimo izhodišča na Debni vrh v Zalogu in naprej proti domu.
Ko stopim s kolesa, se števec ustavi pri dobrih šestdesetih kilometrih in šele sedaj občutim moč sonca. Tako, moja etapa je zaključena, na etapo na Tour de France pa bo treba še malce počakati. Kdo ve, kaj še sledi.