Janez Pikon: Cerkev Svete Katarine v zavetju gozdnega vrha proti severu nad Čemšeniško planino in na Zasavsko Sveto goro, ter v daljavi na zasneženi gorski svet Kamniško Savinjskih in Julijskih Alp si z razgledi po Zasavju lahko le zamišljamo. 
Vzhodno od Litije nadaljujemo, ko se Sava skrije v ozko sotesko, v kateri je prostor le še za vijugasto cesto, železniško progo in nekaj hiš. Na obeh straneh reke se vzpenjajo strma gozdnata pobočja, ki proti vrhu grozeče razkazujejo skalnate robe. Nad njimi se strmina prelomi. Svet se položi in deloma razpre, pokažejo se slikovite vasice, cerkve, samotne domačije, ter z drevjem poraščeni vrhovi. Priljubljen gorski vrh je Ostrež (856 m), ki sicer ne spada med najvišje vrhove v Posavskem hribovju, a je kljub temu privlačen izletniški cilj. Divjo podobo gore je pred desetletji cenil tudi pobudnik slovenskega planinstva in izletništva Rudolf Badjura. Domačini iz vasi pod goro pripravijo vsako leto v začetku junija pohod od cerkvice do cerkvice, na katerem se udeleženci med drugim povzpnejo tudi na Ostrež. Vzpon s Polšnika ali z bližnje vasi Preveg je vabljiv izlet.
Pot, ki se po odmiku od strmine razširi in položi, nas kmalu pripelje v vas Ravne. Sledimo ji do zgornjega dela vasi na ostrem ovinku pred kmetijo, kjer nas prijazno sprejmejo domačini. Vzpnemo se do skalnatega roba in nato do razcepa, kjer opazimo kažipot »Po poti od cerkvice do cerkvice.« Nad njim krenemo še navkreber. Sprva nas obdaja drevje, naposled pa se gole krošnje razmaknejo. Pred nami se razprostre pogled na meglena pobočja bližnjih gričev Zasavja, kaj kmalu prispemo na ozek skalnat in poraščen greben z vrhom.
V Zasavju, točneje v vasi Konjšica pod vrhom Ostrež je služboval kaplan Anton Medved (1869 - 1910), odkoder je bil 1. septembra 1896 premeščen na Bohinjsko Bistrico, kjer je na mestu kaplana zamenjal prijatelja F. S. Finžgarja, k župniku Simonu Ažmanu. Tu se je ponovno vrnil poeziji in začel sodelovati pri literarnemu časopisu Slovenka.
Ostrež ali Divja gora (856 m) leži v območju krajinskega parka. Cerkev pod njenim temenom naj bi bila po legendi zgrajena iz zaobljube, ker se je graščakov sin iz sosednje graščine želel poročiti s kmečkim dekletom, oče pa tega ni dovolil. Fant in dekle naj bi v obupu »zdrsnila« s skale v prepad in se ubila. Oče naj bi potem dal sezidati cerkev na čast Sveti Katarini, ki naj izproša vsem pravo pamet.
Druga legenda pravi, da je cerkev prvotno stala na Prevegu. Neke noči pa sta jo zaradi razuzdanosti ljudi odvlekla na Ostrež dva črna vola (Jurijeva vola), saj mu je tako ukazala Sveta Katarina. Menda cerkev prvotno ni imela zvonov. Nekoč, med neko hudo nevihto, so domačini na gori slišali glas zvonov in tako so namestili v cerkev še zvonove.
Valvazor je zapisal: Tam se dogaja mnogo čudežev. Štiri ali pet korakov od cerkve izvira studenec. Izkopali so ga najbrž domačini. Mnogo ljudi se s to vodo umiva in ozdravi.
Kot posebnost velja omeniti, da je kaplan Anton Medved za časa življenja in dela v Bohinju, poleg poezije skrbel in ljubiteljsko urejal, tudi svoj primerno velik zelenjavni vrtiček, ki si ga je omislil in skrbno urejal na vrhu zgodovinskega Ajdovskega gradca.
Janez Pikon