Mira Petek: ... izvidnica skozi JZ raz
Zmenjeni smo bli za Paklo.
Slaba napoved. Slabo počutje. Kenslanje.
Kaj naj zdaj med prvomajskim dopustom??
Ni panike, Aljana je bila po dnevu počitka za akcijo in obljubila, da me pelje nekaj plezat v Belo peč (30. 4.) Za MP-ja, kot sem jaz (v mojem primeru to pomeni Mala in Prestrašena), ki ima malo vzponov, malo izkušenj, malo jajc, je to neprecenljiva izkušnja. Aljani res lahko zaupam, ker je pridno nabirala vzpone in izkušnje od izpitnega dneva naprej. Tako da se celo pustim navdihnit, da bi šla po več mesecih pavze eno klasično, nenavrtano. Lomska. Lej jo no, kako je luštna, skoraj tako gre kot navrtana smer JZ raz, če bo pretežko, lahko samo prešaltava. Okej!
Prespiva vsaka v svojem avtu blizu izhodišča. Nudli za večerjo in kava za zajtrk, tok je luštn, da se zelo počasi spokava. Zaradi Pakle sem imela izposojeno Mifijevo opremo - ne bo valda džabe počivala v avtu, vse spakiram. Na mojih bokih visi toliko denarja, kot še nikoli. Počutim se pomembno. Prideva do začetka, skušam prepoznat, kje gre najina smer. Počutim se totalno zeleno. Zagledam en klin in nekaj sklepam, pa potem še malo sklepam in Aljana se strinja, da evo, to je to, najbolj leva smer. Počutim se malo pametnejšo.
Začneva po Lomski, klasiki. Vse fajn, prvi cug je res lahek, celo za Kung fu pande, kot sem jaz. Potem v drugem že začnem nekaj momljat o tem, da mi levo zgleda bolj ugodno kot desno, pri tretjem že opustim idejo, da bi v celoti zleli nenavrtano, ker tisti prehod na desno izgleda tako izpostavljen, da mi srce pade v hlače. I'm too old for this shit. Greva po levi, kjer se najprej brez veze trudim s premetavanjem zataknjenega štrika (sej veste, tko kot rečemo "problemi prvega sveta", je bil to nepomemben "problem drugega v navezi"), končno ugotovim, da je čisto vseeno, ker sej ne bom f..., ajde dalje. Kasneje spet nekaj lezeva v levo, temu pa že legit lahko rečem kratka prečka. Jaz ji rečem sprejemljiva in si v glavi čestitam za tisti podprijem, Aljani pa se svetijo oči, češ, "končno zanimiva plezarija!"
Super skala, kratko in sladko - sva že pod vrhom, kjer se običajni ljudje razvežejo in poplezajo tistih nekaj metrov morda celo v čevljih, ampak midve se strinjava, da je to odlična priložnost, da grem jaz naprej in vadim vlogo prvega in nameščanje varoval, ker sem do zdaj to počela samo enkrat. Vmes najdem eno reeees krasno globoko poko ("Aljana, tole je pa najlepša p... na svetu!"), Mifijevi frendi frfrotajo v vse možne luknje, ... ko nenadoma iznad roba pokuka sivolasa glava. En gospod se smehlja in zabava ob prizoru. Aljani zakličem: "Ej, na vrhu naju čaka en fejst dec!" - Napaka. Gospod je tako navdušen nad »mladima alpinistkama«, da nama potem ne pusti dihat in vztraja, da skupaj sestopimo. Naj mu bo, ker mi je dal šluk medice.
In kaj je s skrivnostmi Bele peči?
Spomnim se, da je Aljana tam že bila 2x in vedno rekla, da tja greš pa plezat, "če se nimaš rad" (v njeni glavi to pomeni težke smeri, ampak seveda greš tja, ker ljubiš izzive). Celo za tisto mojo bogo 4ko na JZ razu me je skoraj malo skrbelo, ker sem slišala, kako je bila težka Direktna, pa celo Šleparska, ki je 4ka. Da že ona in Jana pa še dva naša fanta so jo že šli probat in je bila za štirko sumljivo težka (pa če je Aljani nekaj težko, je treba resno vzet!). Pred začetkom plezanja mi kaže nekam tja v kotne smeri na desni in reče “Tamle je pa tista Šleparska …” Gledam plato in rečem: “Ne, pa ni. A si sigurna, da nisi ponesreči plezala kakšne težje smeri? Ker moj preživetveni nagon mi pravi, da tole ni štirka. Tisto bolj noter levo bi pa lahko bila.”
Aljana se je nasršila in začela hodit levo in desno ob vstopih v smeri kot tiger, ki v ZOOju čaka, da mu oskrbnik vrze tisti kos mesa, in sumničavo preučevala zdaj steno, zdaj skice - nenadoma vzklikne: "To sploh ni Direktna! Direktna je ena bolj levo!" in potem še ugotovi, da tudi Šleparska ni Šleparska, ampak Guštarska in da do zdaj ni plezala "ful težke IV" in "nekam težke V", temveč dve šestici. Ker je v Beli peči smeri kot nutrij ob Ljubljanici - Megličev vodniček iz 2009 sicer navaja vse, navrtane in klasike, ampak prezentira jih pa na ločenih pladnjih - na eni sliki gledaš polovico vrisov, na drugi drugo polovico ... in mimogrede spregledaš, da se prepletajo in prekrivajo. No, jaz takoj ob pogledu v smer ločim IV in vse ostalo po dramatičnem principu "tukaj preživim, tukaj pa morda ne", medtem ko je za sposobne plezalce mogoče lahko preveč konfuzno, ker jih premami bolj "zanimivo plezanje". Za štos sem potem doma poskusila dat eno sliko čez drugo in dobila shemo prave belopeške Ikee, kjer zaman skušaš najti izhod iz labirinta.
Tako da, ko boste v Beli peči iskali svojo smer ... poslušajte gamsa v sebi, ki išče najlažji prehod :D (ali pa kamikazo v sebi, če dejansko hočete vzdihovat v kakšni šestki).
p.s. Sestop je bistveno lepši v desno po pohodni poti, ki ni vrisana v vodničku. Tisti sestop levo je menda bolj tak, "če se nimaš rad" ... :D