Andrej Juvan: V začetnih raztežajih Skalaške dohitiva švicarsko navezo.
Vajena udobja svedrovcev se ne moreta načuditi “naklinanim” stojiščem. Povsem zaprepadena pa sta spričo kamenine. Hej, ni ga čez naš apnenec! Tja do Skalaškega turnca se sprijaznita z usodo in celo priznata, da bo to za njiju ena boljših dogodivščin. Prav isto pa velja tudi za naju. Na Gorenjskem turncu namreč zavijeva v desno.
Odločitev je prišla čisto naključno, smer dorečeva šele večer prej. Hej, spontane so najboljše! Uvodnih dvesto metrov stebra odpleševa precej hitro, kar da preračunljivemu razumu lažno računico. Sedemsto je za nama, samo še tristo, to bo hitro.
Nazadnje, ko sva skupaj kolovratila po bregih, sva ugotavljala, da nepredelane (zimske) trojke niso ravno sprehod, in prav tako je bilo zadnjih tristo tukaj. Stvar se karakterizira pri prvi šestici. Spodjeden previs, nabolj piker detajl ture, katerega razkorak popestrijo rjavo obarvani stopi. Sledi izredno panoramsko plezanje sredi gladke stene, čista estetika, kateremu je dodan precej atletski izstop iz naslednje votline.
Pristop do predzadnje ter v zadnjo votlino popusti v zahtevnosti. Le tam pa te pričaka še zadnja zagonetka, prehod na izstopno polico. Prva ponavljalca Dolar-Avčin sta se na priporočilo samega Jožata lotila hrbtno, kako sem sam prišel gor, niti ne znam opisati najbolje, lepo na oko pa verjetno ni bilo. Turo dovršiva še z enim zelo lepim raztežajem in tako po devetih urah zajemanja zgodovine s polno žlico pozirava na Plemenicah.
Bisti, v slogu prvopristopnikov še nekoliko bolehen, pripiše prosto ponovitev, sam se mestoma poslužim klasike. Ob sestopu preletiva Steno z vseh zornih kotov. Vsekakor izjemna linija, vštevši umeščenost v prostor in čas nastanka, pa le še doda na vrhunskosti.
Andrej Juvan - Jernej Radoja: Čopov steber, A1, VI+/V, 1000 m, 9 h