Lucijan Zalokar: ... bi pomenil gotovo smrt
Gorski reševalec Boštjan Pahovnik in reševalec na divjih vodah Franček Strmčnik sta v Zgornji Savinjski dolini pred deročo Savinjo rešila šestnajst ljudi.
Nedavne poplave bi povzročile še veliko večjo tragedijo, če ljudje ne bi stopili skupaj in takoj poskrbeli za tiste, ki so najbolj potrebovali pomoč. Prvi vikend v avgustu smo bili priča številnim junaškim dejanjem hrabrih posameznikov, ki so pomagali rešiti življenja svojcev, prijateljev, znancev, neznancev … Med njimi sta gorski reševalec GRS Celje Boštjan Pahovnik in reševalec na divjih vodah Franček Strmčnik, ki sta v Zgornji Savinjski dolini pred deročo Savinjo rešila šestnajst ljudi. Če jim ne bi nihče priskočil na pomoč, bi jih čakala gotova smrt.
Zaselek je postal otok
»Moja hiša je utrpela minimalno škodo. Voda je zmočila tla v garaži in kurilnici, ampak to ni nič v primerjavi s tem, kar se je dogajalo okoli nas,« je v telefonskem pogovoru za Nedelo dejal Pahovnik. Lučan je bil pokonci že sredi noči, saj je v njegovem kraju vladalo izredno stanje. Okoli tretje ure zjutraj se je odpravil pomagat kolegu Strmčniku, ki je imel doma precej več nevšečnosti. Ko jima je uspelo rešiti njegovo družino in del njegovega imetja, sta se morala umakniti pred vodo. Luče so takrat že »plavale«, voda pa se je razlivala tako, da so bili gasilci odrezani od kritičnih točk. »Na ulicah okoli moje hiše smo preusmerili tok vode, saj bi se lahko zgodilo, da bi vse odnesla, če bi se sprožil plaz,« se jutranjih ur spominja Pahovnik, ki ima skupaj s Strmčnikom športno agencijo Dolina avantur.
Skušala sta rešiti nekaj premoženja, ki pripada agenciji, nato pa sta se peš odpravila do zaselka Struge, ki je od Luč oddaljen približno tri kilometre. »Že pred šesto uro zjutraj na cesti ni bilo nobenih avtomobilov, saj zaradi vode in plazov ni bila prevozna. Ob tako močnem deževju so prišli ven vsi hudourniki, vsak potok je postal reka. V dolini, kot je naša, to lahko pomeni samo eno.«
Ob prihodu v Struge sta bila šokirana. Ne le da cesta ni bila prevozna – sploh je ni bilo več. Tam, kjer je nekoč potekala, je divjala Savinja. Del zaselka se je spremenil v otok in le vprašanje časa je bilo, kdaj bo izginil pod vodo. »Ko se zaveš, da je trideset ljudi v smrtni nevarnosti, da lahko vsi umrejo v petih minutah ... Kdor še ni bil v takšni situaciji, si težko predstavlja, kakšen šok je to,« pravi Pahovnik, ki je nemudoma klical na regionalni center in opozoril, da nujno potrebujejo helikopterje.
Sekunde so tekle kot minute
Jasno jima je bilo, da bi bil vsak padec v vodo usoden. »Kdor pade v tako deročo vodo, kadar ni poplav, ima morda promil promila možnosti za preživetje. Med poplavami pa v vodi plavajo še kabli, kosi asfalta, žice … V takšnih okoliščinah ni niti tistega promila od promila,« je prepričan gorski reševalec, ki je s kolegom v Struge prispel v opremi za reševanje iz voda. »S sabo nisva imela vrvi in dodatne opreme, saj si nisva predstavljala razsežnosti katastrofe.«
< Savinja je za sabo pustila strašno razdejanje. FOTO: Špela Kuralt
K sreči je imel vrv eden izmed domačinov, Pahovnik pa se je lotil izdelave tirolske žičnice. Z otoka, ki ga je ustvarila Savinja, je vrgel reševalno vrv na breg, jo pričvrstil, nato pa splezal na balkon hiše domačina, ki je posodil vrv. Povzpel se je na ostrešje, kjer je postavil sidrišče, nato pa dokončal tirolsko žičnico. »Opravil sem priznano mednarodno izobraževanje za gorskega reševalca, na katerem sem se dobro naučil različnih vrvnih tehnik. Tirolsko žičnico sem nekajkrat naredil tudi na terenu, toda nikoli nisem bil pod takšnim časovnim pritiskom kot tokrat. Nikoli ni bilo od mene odvisnih toliko življenj.«
Še vedno jih je pestilo pomanjkanje opreme, zato se je po tirolski žičnici spustil na otok. Našel je dodatno vrv, ki jim je prišla še kako prav, saj so jo morali podaljšati, če so hoteli ljudi potegniti na drugo stran. To jim je tudi uspelo – tik nad gladino reke so na drugo stran prepeljali šestnajst ljudi, starih od petnajst do osemdeset let, in jih tako rešili gotove smrti.
»Nimam pojma, koliko časa je trajalo,« je odgovoril na vprašanje o časovnem okviru reševalne akcije. »Verjetno nekaj ur, toda zdelo se mi je, da reševanje traja ves teden. Adrenalin in strah naredita svoje, fokus se razširi, sekunde tečejo kot minute.«
Odrešilni zvok helikopterja
Njegov največji strah se k sreči ni uresničil. »Tudi varna stran ni bila tako zelo varna. Če bi se kje zgoraj usul plaz, bi se Savinja preusmerila k nam. Nastal bi pravi cunami in nas vse pokončal.«
Vsem je odleglo, ko so zaslišali zvok helikopterja. Večino ljudi so evakuirali iz zraka in jih s pomočjo vitla spravili na krov. Na tla se je spustil šele zadnji helikopter in pobral preostale evakuirance. Ko so bili na varnem, so se pred televizijskimi kamerami s solzami v očeh zahvaljevali vsem, ki so jim priskočili na pomoč, več pa jih je izpostavilo prav pogum in iznajdljivost tandema iz Luč.
Najhuje je bilo mimo, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je bilo konec dela reševalnih služb. »V naslednjih dneh smo pomagali po vsej občini. Najprej smo se odpravili do obolelih in starejših oseb, ki so potrebovale zdravila. Do njih ni bilo mogoče priti drugače kakor peš. Po dogovoru z zdravnico smo jih oskrbeli tudi v drugih krajih. Potem sem največ časa preživel v Strugah, kjer smo morali z raftom ljudi prepeljati na drugo stran reke, da so lahko šli po svoje imetje, kolikor ga je ostalo,« pravi Pahovnik.
Zaveda se, da bo sanacija dolgotrajen proces, tudi njegova agencija je utrpela veliko škode, toda konkretnejšim napovedim se raje izogiba. »Sem gorski reševalec in se bolje spoznam na snežne plazove. Ali naši občini še vedno grozijo zemeljski, boste morali vprašati geologe. Kot večina ljudi imam o različnih stvareh svoje osebno mnenje, ki pa v trenutni situaciji verjetno ni relevantno,« skromno konča pogovor. Zadovoljen je, da jim je ljudi uspelo spraviti na varno, toda takšnega dneva, kot je bil letošnji četrti avgust, ne privošči nikomur. »Na področju reševanja imam določeno znanje, ki ga v praksi še nisem uporabil, in upam, da mi ga nikoli ne bo treba,« sklene.