Planinski prispevki ...
Plemenilna postaja Lučka Bela
Z deli na plemenilni postaji v Lučki Beli smo pričeli v začetku meseca maja. Najprej so bila potrebna vzdrževalna dela in priprava terena za dovoz plemenilnikov in trotarjev. Trotarje smo na lokacijo prepeljali 14. maja. V letu 2022 je bila s strani Kmetijskega inštituta Slovenije za trotarje določena odbrana linija vzrejevalca Mitje Nakrsta. Prvi plemenilniki so bili na postajo pripeljani 28. maja, zadnji so bili odpeljani s plemenilne postaje v začetku septembra. Usluge plemenilne postaje je koristilo 9 registriranih vzrejevalcev čebeljih matic (Venčeslav Lešek, Marko Hrastelj, Miha Metelko, Miha Novak, Bojan Donko, Janko Bukovšek, Jani Dremelj, Kmetijski inštitut Slovenije, Tomaž Lesnjak). Skupaj je bilo oprašenih 396 matic. Tudi v letu 2023 je bila plemenilna postaja v polnem zagonu. Zaradi vremenskih razmer sezona ni bila tako uspešna kot lanska, je pa bila plemenilna postaja polno zasedena. Upali smo, da se bodo vremenske razmere v poletnih mesecih izboljšale.
Tomaž Lesnjak, oskrbnik Plemenilne postaje Lučka Bela
Po nekoliko preoblikovanem oz. skrajšanem prispevku gospoda Lesjaka še PRIPIS UREDNIŠTVA: Žal se razmere niso izboljšale, pač pa je prišlo do povsem drugačnega scenarija. Po katastrofalnih poplavah je bil povsem uničen tudi dostop do plemenilne postaje v Lučki Beli. 14. avgusta so se čebelarji (Tomaž Lesnjak, Blaž Lesnjak, Zdravko Golob, Franc Šmerc in Marijan Moravec) prebili do čebel in jih nakrmili, in takoj spoznali, da na tej lokaciji ne morejo ostati. Civilna zaščita je imela posluh za želje čebelarjev in stekla je prava akcija. V Belo je poletel helikopter Slovenske vojske, ki je ločeno v dolino prepeljal panje in čebelnjak, seveda ob pomoči omenjenih čebelarjev ter lučkih gasilcev. Čebelarji so ekipi pojasnili pomen plemenilne postaje za kranjsko sivko in se jim zahvalili, da so pomagali rešiti rodovniške trotarje. Preden so čebelnjak odpeljali na zimovanje v Šmartno ob Paki, so se zahvalili srčni ekipi, ki jim je priskočila na pomoč.
(povzeto po: Moravec, M. (2023). Reševanje plemenilne postaje Lučka Bela. Slovenski čebelar: 9/2023.)
TEKMOVANJE GORSKIH NOSAČEV
Od Podvežaka do Moličke planine
Oskrbovanje gorskih postojank s pomočjo gorskih nosačev ima v Lučah dolgoletno tradicijo. Že od druge polovice 19. stoletja dalje so domačini oskrbovali takrat še nemško kočo na Korošici in slovensko Kocbekovo kočo na Molički planini in to se je nadaljevalo do današnjih dni. Zanimivo je, da so to delo opravljale predvsem ženske, ki so iz Luč na Korošico, večinoma bose, v koših nosile tudi do 50 kg tovora. Za to delo, ki mu ne najdemo primerjave nikjer v Evropi, bi si te ženske v Lučah gotovo zaslužile spomenik. V spomin nanje smo člani Gorniškega kluba Luče v okviru praznovanja Lučkega dne pripravili že drugo Tekmovanje gorskih nosačev. Načrtovali smo, da se 5. avgusta ob sedmi uri zjutraj zberemo pri pastirski koči na planini Podvežak. Tu bi bil start tekmovanja, cilj pa pri Kocbekovem zavetišču na Molički planini. Tekmovali bi posamično v štirih starostnih kategorijah, ženske in moški ločeno. Vsak tekmovalec bi si sam izbral težo tovora, nosili pa bi pijačo v plastenkah za potrebe koče na Molički planini. Tekmovalcu bi se za vsak kilogram tovora od doseženega časa odbila ena minuta in zmagal bi tisti, ki bi imel najboljši tako izračunan čas. Lansko leto je kljub vetru in dežju, ki je ponagajal organizatorjem, na pot krenilo osemnajst nosačev. Med ženskami je zmagala Mojca Sušnik, ki je 12 kg prinesla v 46 minutah in 51 sekundah, med moškimi pa je bil absolutni zmagovalec domačin Boštjan Pahovnik, ki je s 37 kg težkim tovorom pot prehodil v 45 minutah in 54 sekundah. Vsi zmagovalci v posameznih starostnih kategorijah so za nagrado prejeli planinske nahrbtnike. Prireditev je kljub neprijaznemu vremenu zelo dobro uspela in sodelujoči smo si obljubili, da se naslednje leto spet snidemo.
Žal pa se je vse odvilo čisto drugače, kot smo pričakovali in si želeli. Dan pred tekmovanjem so našo dolino prizadele katastrofalne poplave, kakršnih ne pomnijo najstarejši ljudje. Rane, ki so nastale v naravi in ljudeh, se še dolgo ne bodo zacelile. Na srečo in kot izraz posebne milosti pa življenja ni izgubil nihče, čeprav je kar nekajkrat šlo za las. Ljudem v naših krajih tudi v preteklosti niso prizanašale ne vojne, ne narava, ne oblast. Pa smo obstali, trmasto uporni kot viharniki nad gozdno mejo. Zato sem prepričan, da bomo zmogli tudi zdaj, kot so zmogli naši predniki že tolikokrat doslej. Življenje je na naši strani.
Tonč Žunter, Gorniški klub Luče