Iza Abramič: Bolj poredko se zgodi,
... da se previsoka pričakovanja ne končajo v razočaranju, zato se kljub planirani kratki smeri s hitrim dostopom ne prepustim misli, da bo šlo vse gladko in po planu. Pa je tokrat uspelo. Z Erikom Pavuso sva v sredo, 24. avgusta, uresničila načrtovano popoldansko plezanje v Mangrtu; ob 16ih začneva plezat, ob 19ih sva zunaj, večerjo pojeva na vrhu Mangrta ob sončnem zahodu, pred polnočjo sva že doma.
Točno po časovnici po dobrih 30 minut dostopa je zapelo kladivo v smeri Jazbec (V/III-IV, 260 m), v levem delu zahodne stene Mangrta. Smer poteka po logični liniji v kompaktni skali z vmesnimi lažjimi deli, ki presenetljivo niso preveč krušljivi, orientacija je lahka. Detajl predstavlja basanje po zajedi v drugem raztežaju, kjer sta zabita dva klina in je dobra možnost varovanja s pomičnimi varovali.
V celi smeri sva našla pet klinov, sidrišča niso narejena, vendar pa je mest za udobno štantanje dovolj in razpok za kline/frende/jebe tudi. Pred izstopom na Slovensko pot je potrebno potrenirati še stopanje na trenje, potem pa se že prikaže prva markacija. Malo previdnosti priporočava pri plezanju zadnjega raztežaja (tako za napredujočega kot varovalca), saj ta poteka v vpadnici poti in je najbrž ob lepem vremenu in gužvi kar poligon za izogibanje izstrelkom.
Ob zadnjih sončnih žarkih sva tako sedela na vrhu (sama!) in uživala v miru, razgledu in paninu (moo ku romantično). Domov sva prišla pred četrtkom.
Smer je prav lepa, v dobri skali, čudovitem ambientu in je super praksa za plezanje zajed, kaminov, plat ter zabivanje/izbivanje klinov.