Primož Blaha: Tako kot smo lani po sedmih letih ponovno obiskali Islandijo, smo letos v isti zasedbi po sedmih letih spet obiskali Norveško.
In tudi letos smo bili ob prihodu sprva razočarani nad bolj skromno zimo kot pred sedmimi leti, vendar smo – spet podobno kot lani – vsakič prismučali do avta. Tokratni dopust na severu je bil malce krajši, skupaj 6 efektivnih dni, od tega smo imeli prve 4 dni lepo vreme, kar je glede na zloglasno nestanovitnost menda čisto spodobno. Sedem dni brez oblačka, kot smo doživeli prejšnjič, je verjetno podobno sedmici na lotu.
Pred sedmimi leti smo bili nastanjeni na skrajnem SZ polotoka Lyngen, letos smo bivali na vzhodni obali, kakih 10 km južno od “glavnega mesta” Lyngseidet. Naša hiša je imela krasen razgled na fjord, tako da smo lahko iz jacuzija na terasi izbirali ture – in seveda občudovali še številne druge vrhove, ki morda pridejo na vrsto kdaj drugič …
28.4.: Strupbreen, cca 1100 m
Konec aprila tam na severu ni več prave teme, zgolj nekaj ur mraka. Kljub temu se nam ni mudilo na ture, sploh prvi dan, ko je bilo dopoldne še oblačno. Tako smo se okoli 11h pripeljali v vasico Koppangen, kjer je tudi konec ceste na vzhodnem delu polotoka (hribi bolj severno so torej dostopni le s čolnom).
S parkirišča smo stopili na sneg in ob potoku že kmalu prišli do strmega praga, ki smo ga zmogli s srenači. Na okoli 500-600 m smo dosegli spodnji krak ledenika Strupbreen, ravno ko se je začelo odpirati nebo. Sprva smo bili namenjeni na Tafeltinden višje po ledeniku, kjer pa so oblaki vztrajno zakrivali vrhove. Zato smo odvili na sonce in pociljali do strme špičke, zaključili smo na grebenu tik pod vrhom. Spust nazaj je bil nad pričakovanji v pršiču, zato smo se povzpeli še v sosednjo dolinico – trije na škrbino levo, trije pa naravnost do grebena. Spust v deviškem pršiču super, prav tako do konca ledenika. Nižje je bilo v senci še vedno trdo, vseeno smo lepo prismučali do dna. Za prvi dan torej bolje kot bi si mislili.
29.4.: Daltinden, 1520 m
Drugi dan smo se zapeljali nekaj kilometrov proti jugu do vasi Furuflaten. Na južnem delu polotoka je bilo snega manj, smo pa zato izkoristili eno redkih cest, ki pelje vsaj malo v notranjost. Parkirali smo tako pri neki kmetiji in takoj iz avta stopili na sneg. Nato sledi še dobre 4 km ravnine, preden smo končno zavili strmo navzgor skozi gozd, da smo dosegli uravnavo, kjer se vzpon šele zares začne. Pred nami se je dvigalo obsežno SZ pobočje, ki je bilo žal videti precej zvoženo in spihano. Malo smo računali, da bo na turi s tako dolgim dostopom manj obiska. Na splošno se mi zdi, da je bilo povsod precej več ljudi kot pred sedmimi leti.
Kakorkoli, obetal se nam je dolg spust – a zaslužiti smo ga morali s prav tako dolgim vzponom. Čas med stometrskimi okljuki smo si krajšali s pogledovanjem proti masivu najvišjega vrha Lyngenskih Alp, Jiehkkevarri (1834 m). Še lepši razgled se seveda odpira s prostornega vrha, od koder nas je vseeno hitro pregnal polarni veter. Smuka je bila boljša od pričakovanj, kljub mešani podlagi, ki je bila večinoma mehka – predvsem pa smo imeli razkošje izbire smeri spusta. Nazaj po dolini je šlo sprva vsaj malo navzdol, na koncu smo za tisti odvečni zadnji kilometer in pol spet nataknili pse in se sprehodili do avta. Dostop je torej res dolg, vendar za 1300 metrov lepega spusta povsem sprejemljiv.
30.4.: Storhaugen, 1142 m
Na najlepši dan smo se zapeljali s trajektom iz Lyngseideta v Olderdalen. Trajekt poganja elektrika, tako da smo skoraj neslišno drseli po povsem mirni gladini. Na tako lep dan je že plovba preko fjorda navdušujoča. Iz Olderdalena smo se zapeljali še kakšnih 20 minut proti severu in parkirali tik nad vasico Djupvik. Zagledali smo se namreč v široko zahodno pobočje zadnjega vrha na severu – naprej proti severu je sicer še več goratih otokov, da je težko ločiti kje je kopno in kje otok. Naš vrh sicer ni najvišji na tej strani, vendar je bil videti najlepše zasnežen, krajna lega pa je obetala tudi širen razgled.
S parkirišča najprej skozi gozd, ki sega do nekje 400 m nad morjem, višje se raztezajo le še “neskončna” smučarska pobočja. Vzpon je sicer nekoliko monoton, vendar enakomeren in hiter. Predvsem pa smo imeli ves čas kot na dlani Lyngenske Alpe na drugi strani fjorda.
Z vrha smo se spustili na JZ, kjer je sonce že ravno prav zmehčalo podlago za idealno pomladansko smuko. Dan je bilo seveda treba izkoristiti, zato smo na robu gozda nalepili pse in ponovili zgornjih 650 m, le da smo tokrat zaključili na nekaj metrov nižjem severnem vrhu. V drugo smo smučali naravnost na zahod, saj je do takrat sonce zmehčalo sneg tudi tam. Odličen smučarski dan, poln sonca in užitkov.
1.5.: Fastdalstinden, 1275 m
Prišlo je poslabšanje vremena, predvsem se je občutno segrelo. Že tako so domačini rekli, da je bila letos zelo slaba zima, v naslednjih dneh pa je bila temperatura ob morju skoraj 10°C, kar ni tako normalno kot se morda sliši. Zato smo šli ta dan na turo malo bolj zgodaj, izbrali pa smo si vrh s kratkim dostopom.
Parkirišče je na koncu blatne ceste nekaj kilometrov severno od Lyngseideta. Naprej skozi sicer strm graben vodi udobna gozdna cesta do jezera na okoli 500 m. Nad jezerom se dviga še eno obširno pobočje, ki ponuja veliko možnosti spusta. Razen obupne vročine je vzpon dokaj lagoden, z vrha pa smo spričo prihajajočih črnih oblakov z JZ kar hitro pobegnili. Tokrat je bila smuka proti pričakovanjem pretežno zanič, saj je čez noč padlo nekaj centimetrov snega, ki je ob takšni vročini in vlagi močno zaviral. Nekaj bolje je bilo šele nižje v sicer precej ojuženem snegu. Škoda za tako čudno smuko, smo pa vendarle lepo izkoristili dopoldne pred poslabšanjem vremena.
Še dva dni smo preživeli v turobnem in predvsem toplem vremenu, tako da ni bilo prave volje, da bi na silo rinili smučat. Namesto tega smo se sprehajali po plaži, odkrili sveto goro (?), nekateri so (uspešno!) lovili ribe, drugi pasli jelene, vsi skupaj pa smo uspešno uničevali kulinarične dobrote naših kuharjev.
V soboto nas je čakala še pot domov, ki se je zahvaljujoč Lufthansi zavlekla do nedelje (da ne zgubljam besed o vseh peripetijah in nivoju storitev). Podobno izkušnjo je imela tudi druga skupina, ki je potovala domov v nedeljo in se vrnila šele v ponedeljek. Lufthansa je dober primer dejstva, da je Evropa v zatonu. Zaključek dopusta je torej pustil malo slabši vtis, a v resnici smo v prvih dneh uživali v krasnih turah in tako uspešno preživeli še en smučarski izlet na sever.
