Janez Mihovec: Hudičev boršt je nenavaden gozd, vzpon začnemo v Mačah. Na kraju nekdanjega zavetišča koscev so zgradili moderno planinsko zavetišče.
Nad Preddvorom, sredi pobočij, ki se imenujejo Zaplata in se strmo dvigajo v Storžič in Cjanovco, najdemo zanimiv gozd. Leži približno na višini 1300 metrov, ima kvadratno obliko s stranicami v dolžini po 200 metrov. Preostala pobočja Zaplate so en sam strm travnik, a tu je drugače. Hudičev boršt je zaplata sekundarnega gozda in o njegovem nastanku govori legenda.
Pred stoletji sta se v vasi Potoče, ki leži ob Preddvoru, soseda srdito prepirala za omenjeni gozd, ki je tedaj še ležal sredi doline ob reki Kokra. Tako srdit je bil prepir, da je v onemoglem besu eden od njiju rekel drugemu: »Ne dam ti ga, raje naj ga hudič vzame.« V tistem trenutku so zadrhtela tla. Zemlja se je odprla in sam zlodej je pogledal na plan. Ob prisotnosti prestrašenih kmetov je tebi nič, meni nič pograbil sporni gozd in si ga zadegal na ramo. Otovorjen se je zapodil v pobočje Zaplate in se dvigal z njim vse više in više, ne da bi okoliški kmetje proti temu mogli ali hoteli kar koli storiti. Nihče ne ve, kako bi se zadeva končala, če ne bi prišla na pomoč božja roka. Ob dvanajstih je zazvonil zvon v cerkvi svetega Jakoba na sosednjem gorskem grebenu. V tistem trenutku, ko je hudič zaslišal zvok zvona, je izgubil vso svojo moč. Pogreznil se je v zemljo in izginil. Gozd pa je ostal na kraju izginotja in še danes nosi hudičevo ime.
Vzpon do Boršta začnemo v Mačah, še eni vasi izpod Storžiča. Na robu je parkirišče in od tu jo mahnemo po gozdarskem kolovozu v klanec. V zadnjih desetletjih zaradi sle po hlodovini gozdna cesta vodi visoko v pobočje. Po skoraj uri hoda jo zapustimo na markirano pot, ki vodi v desno proti našemu cilju. Še pol ure v klanec in stopimo iz gozda na širno travinje. Pred nami se odpre pogled na Boršt, ki ga vidimo s strani. Prečimo čistino in se povzpnemo do gozda. Pod njim je vzletišče za jadralne padalce, nekaj višje pa planinsko zavetišče.
Informativna tabla nas pouči, da je bila Zaplata dolga stoletja v lasti graščakov v Preddvoru. Precej neuporabno strmino so dali v uporabo kajžarjem, ki v dolini niso imeli kaj dosti zemlje in le nekaj živine, zato pa kopico otrok, ki jih je bilo treba nahraniti. Ti so vsako leto od junija do avgusta kosili Zaplato. Najprej spodaj, nato pa vedno višje pod vrh Cjanovce. Nabrano košenino so povezali v zavoje in jih z veliko muko spravili v dolino. Kositi so prenehali po drugi svetovni vojni, ko je nastajajoča industrija omogočila nekoliko lažje življenje. Zaplata se je začela zaraščati in občina Preddvor je pred desetletji omogočila posek novih dreves in ohranitev Boršta v prvotni obliki. Na kraju nekdanjega zavetišča koscev so zgradili moderno planinsko zavetišče.
Sprehodimo se do nenavadnega gozda, o katerem bajajo legende, in uživajmo v razgledu izpod njegovih krošenj na široko ravnino globoko spodaj.