Delo - Blaž Močnik: ... nad vinsko žitnico = Otmarjeva pot
Po novi zelo zahtevni planinski poti: Otmarjeva pot je primerna za vsakogar, ki pride preizkusit, kako se obnese na bolj zahtevnem terenu.
Gorniško malo nepoučeni bi Otmarjevi poti na Gradiško turo rekli ferata. Pa ne bi kaj dosti zgrešili. Tisti z nekaj več znanja pa ji – pravilno – rečejo zelo zahtevna planinska pot. Ne glede na definicijo je novejša pridobitev v razglednih stenah nad Vipavsko dolino izjemno lepa izkušnja, ki bogati več kot 200 kilometrov dolgo ponudbo zelo zahtevnih slovenskih planinskih poti.
Kakšne tri ure je povsem dovolj za ogrevalno hojo, premagovanje izzivov v stenah, uživanje razgleda na vrhu in sestop do izhodišča. Ni ga težko najti nad vasjo Gradišče tik ob ličnem kampu Tura. Ta zahodni del Nanoške planote je sicer hkrati plezalna meka v malem, saj so v apnenčastih gladkih stenah speljane številne smeri najrazličnejših zahtevnosti.
Vendar je bila Otmarjeva pot tokrat povsem dovolj velik zalogaj, ki se ga lahko lotijo tisti z vsaj nekaj izkušnjami za gibanje po zavarovanih planinskih poteh, nekaj kondicijskega presežka in z zadovoljivim prenašanjem višine. Če se naštetega ne odkljuka, je seveda še vedno mogoče najeti usposobljenega vodnika.
Otmarjeva pot je pravzaprav spomenik. Planinsko društvo Vipava jo je uredilo ob 50. obletnici postavitve Furlanove poti na Gradiško turo. 
Začrtal jo je pokojni profesor, prevajalec, duhovnik in nekdanji predsednik društva Vipava Otmar Črnilogar.
Dolžina poti je 450 metrov, višinska razlika med vstopom in izstopom pa 240 metrov. 
V zavarovano pot so po podatkih društva namestili 420 metrov jeklenice, 220 vrvnih klinov za pritrditev jeklenice, 110 stopnih klinov, 30 klinov za pragove in 70 kilogramov rebrastega železa za utrjevanje poti. »Nekoliko smo kolebali, kako zahtevno pot naj speljemo. Na koncu smo se odločili za ne najbolj zahtevno pot, saj jo lahko premaga več ljudi,« je pojasnil eden izmed oblikovalcev Otmarjeve poti in izkušeni alpinist PD Vipava Marko Fabčič.
Ne po soncu
Otmarjevo pot so odprli maja. Po ocenah jo je že v prvem mesecu obiskalo več kot tisoč planincev. V teh dneh pa je obisk dovolj vzdržen le, če prehitimo peteline in so stene zjutraj še varno skrite pred soncem. V nasprotnem primeru je plezanje podobno vzpenjanju po ražnju, kar je lahko zelo nevarno početje. Zelo primeren čas za premagovanje izziva sta zagotovo pomlad in jesen, tudi pozimi je na Vipavskem ugodna klima. Le burji se je bolje ne izpostavljati.
»Pot je primerno zahtevna za vsakogar, ki pride preizkusit, kako se obnese na bolj zahtevnem terenu. Kombinacija štirih sten ponuja vse lepote in čare doline,« je povzel Fabčič. Do začetka Otmarjeve poti je od izhodišča dobrih 20 minut hoje. Ne gre ravno za sprehod, temveč je treba že kmalu premagovati neenakomerne naravne kamnite stopnice in mestoma poprijeti za jeklenice, ki varujejo naš korak. Varnostna čelada, ki je tako ali tako obvezen del opreme, naj bo takoj na glavi, saj je okolica polna okruškov.
Po skobah skobe
Vzpenjati se je sicer treba po obhodnici, od koder se je za ogrevanje mogoče podati tudi na Furlanovo pot, ki je prav tako varovana, a za spoznanje lažja od Otmarjeve. Nato pa je normalne poti zmanjkalo. »Uuuuuu, lojtrce,« je z nasmehom, ki ji ga je bržkone na obraz narisal obrambni mehanizem, pogledala v steno Mateja, naša tokratna spremljevalka.
Prvi pogled na skobe, ki se kot 50-metrska kača vijejo po steni in izginejo za previsom, je resda kar malce zastrašujoč. Začetek je najtežji del Otmarjeve poti in tudi prav je tako. Vsak bo tam presneto dobro vedel, ali se izplača preceniti svoje sposobnosti ali ne.
Skobe so nameščene precej na gosto, da korak ni predolg. Po nekaj metrih pot zavije v levo in planinec dobi prvo dozo adrenalina – če pogleda navzdol. Največji zalogaj pride tik za tem z navpičnim previsom, ki pa ni dolg. Roke bodo na tem delu oddelale svoje, a si tudi nekoliko odpočile, ko težavnost vendarle malo pojenja.
Nato pot zapelje v desno po čudovitem plezalskem terenu. Ker je naravnega oprijema manj, je vklesanih dovolj stopničk za povsem varno vzpenjanje. Vsak korak je čisti užitek. Misli lahko za kratek čas zberemo, ko se s popkovino ločimo od jeklenice in nas korak na kratko popelje po navadni pešpoti. Pot se nato spet strmo vzpne in po krajšem previsu spet preči v desno. Po vzponu težavnost pojenja.
Vmes se lahko poklonimo Črnilogarju ob spominski plošči, zatem pa se začne še zadnji del varovane poti, kjer je namesto skale nekaj več kamenja in prsti. Spet se vzpenjamo po skobah in všečni izziv končamo skozi kamin. Do vrha ture je nato zgolj nekaj minut hoda po navadni poti.
Teh 793 metrov nadmorske višine je povsem dovolj za čudovit razgled na dolino, polno vinogradov, sadovnjakov in žitnih polj. Za to si je vredno vzeti čas. Pa tudi zato, da si telo odpočije pred sestopom, ki vendarle zahteva precej pozornosti na vsakem koraku.
Je ferata, ni ferata
Zakaj torej Otmarjeva pot ni ferata, čeprav je videti kot – ferata? Pri Planinski zvezi Slovenije (PZS) poudarjajo, da so takšne poti klasificirane kot zelo zahtevne planinske poti, kjer hojo zamenja ali dopolnjuje plezanje, opremljene so z jeklenicami, klini in stopi, da si z njimi pomagamo pri prehodu zahtevnega območja, pomenijo povezavo izhodišča s ciljem in potekajo po naravnih prehodih. »Razlikovati jih moramo od ferat, plezališč z varovanjem, ki so športni objekti v naravnem okolju in niso del planinske infrastrukture. Pri feratah je dodatno vgrajena jeklenica namenjena izključno omilitvi v primeru padca, medtem ko varovala na zelo zahtevni planinski poti pomagajo tudi pri napredovanju.«
Planinska zveza zavarovane plezalne poti glede na namen in izvedbo deli na različne oblike. Klasične alpske zavarovane plezalne poti v tujini so speljane po pravem gorskem svetu, po velikih stenah, skoznje, tudi čez zelo pokončne odseke. Praviloma imajo dolg dostop, izstop pa je običajno na vrhu gore.
Športne zavarovane plezalne poti imajo večinoma zelo kratek dostop in so glede na obliko terena narejene zelo varčno. Na tovrstnih poteh se od plezalca zahtevata višja psihofizična kondicija in moč v rokah, manj pa hribovske izkušnje in običajna kondicija. Zabavne zavarovane plezalne poti izhajajo iz francoskih Alp, kjer so od leta 1992 naredili na stotine poti tega tipa, poudarja zveza. Večinoma so v dolinah na manj pomembnih stenah ali v bližini žičniških naprav. »Te poti imajo kar se da spektakularen potek jeklene vrvi, z malo ali celo nič stika s steno (previsni deli poti). So zelo zavarovane, saj vsebujejo večinoma atletske in zelo težke odseke, tudi viseče mostove, žičnice in pajkove mreže. Gorniško predznanje ni nujno, plezalske izkušnje pa.«
Deset priporočil za varnost
PZS je kot del Združenja planinskih organizacij alpskega loka (CAA) sooblikovala deset priporočil za varnost na zelo zahtevnih planinskih poteh. Najprej je pomembno skrbno načrtovati turo. Cilje je treba prilagoditi osebnim sposobnostim, uporabljati pa zgolj popolno in normam ustrezajočo opremo (plezalni pas, varovalni komplet, čelada). V nujnih primerih bosta pomagala tudi komplet prve pomoči in mobilni telefon.
Če obstaja nevarnost neviht, ne vstopajte na zahtevno planinsko pot zaradi udara strel. Pred vstopom je treba vse dvakrat preveriti. Medsebojno preverjajte spoj plezalnega pasu, povezavo varovalnega kompleta s plezalnim pasom in čelado. Kritično je treba pregledati tudi jeklenice in sidra, saj lahko padajoče kamenje, sneg, drobljenje skale zaradi zmrzali in korozija poškodujejo varovalne in druge naprave. Treba je upoštevati varnostno razdaljo, da se med dvema fiksnima točkama giblje samo ena oseba. Pri srečevanju mora biti jasen dogovor, komunikacija in obzirnost pa preprečujeta nevarne situacije pri prehitevanju ali srečevanju. Gibanje naj bo previdno, da ne bi sprožalo kamenja. Nenazadnje je treba spoštovati naravo in okolje, zato združenje predlaga uporabo javnih prevozov ali skupinske prevoze. Odpadke vedno nosimo s seboj in ne povzročamo hrupa.