Silvo Baznik: Najti kanček lepega vremena v spremenljivih
vremenskih razmerah je v teh dneh že loterija.
Sončno jutro, tri kolesa in trojica želna ogleda presihajočega jezera pod Javorniki je dober začetek. Tudi prometa na avtocesti ni pretirano in hitro pripeljemo v Cerknico, kjer parkiramo pri trgovini, pobaramo prijaznega domačina za prve napotke in odkolesarimo. Okolica kraja slovi po tem, da lahko na istem mestu pasejo živino, orjejo njive, lovijo ribe in se vozijo s čolni. To je Cerkniško jezero, ki skozi letne čase kaže popolnoma različne obraze in ga je zato potrebno večkrat obiskati, da užijemo vse spremembe.
Kolesarimo skozi vasico Dolenje jezero, mimo večjega parkirišča na makadam, rezerviran za lokalni promet in pri prvem pogledu na jezero stopimo s koles. Vode sicer ni več veliko, a dovolj za naše oči in duše. Pogled na nebo nad hribovjem Javornikov razkrije zgostitev ovčic na nebu. Ni kaj, dogajanje na nebu se bo odvijalo hitreje od napovedi.
Zato nadaljujemo vožnjo proti vasici Otok, sem ter tja se ustavimo, občudujemo naravo in že smo pred vasico, kjer žena izkoristi trenutek za pristen stik s pokošeno travo. Midva s prijateljico pa modrujeva... Kot običajno je treba vstati, sesti na kolo in nadaljevati pot v idilično vasico, kjer se najde čas tudi za nekaj besed s slikarko in že smo iz vasi, na obronku gozda.
Cesta se prične vzpenjati in potrebno je pognati pedala. Srečamo večjo skupino mladih kolesarjev in že smo na vrhu vzpona, ko se cesta prevesi in spustimo se v vasico Laze pri Gornjem jezeru, kjer se razprostirajo veliki travniki. Malce naprej je lepo urejeno počivališče, ki tudi nas premami in kjer se okrepčamo iz nahrbtnikov, si ogledamo strugo Jezernice, tudi imenovano Jezerščica in Stržen in kjer veselo plavajo velike ribe.
Od tu dalje smo na asfaltu in vozimo skozi vasi, si ogledamo zunanjost cerkvi Sv. Kacijana v Gorenjem jezeru in Sv. Vida v Martinjaku, ki je še posebno zanimiva zaradi dejstva, da stoji nižje od nivoja vasi, v kotanji, kar je prava redkost. Bolj se bližamo Cerknici in Slivnici bolj je oblačno nebo in zato pospešimo kolesarjenje. Nekaj dežnih kapljic nas ujame, a ni sile. Tako prikolesarimo na izhodišče in s pomočjo domačinov najdemo hram, kjer užijemo hrano in pijačo ter v miru pokramljamo. Za ogled lunarno razbrazdane pokrajine s požiralniki pa bo treba priti še enkrat. Čeprav smo imeli v načrtu še obisk bloškega jezera, nas je pogled na prihajajočo dežno zaveso prepričal, da je čas za odhod in tako smo se poslovili od Cerkniškega polja in njegovega jezera, ki v poplavnem obdobju obsega okoli 26 kv. km in doseže tudi do 38 kv. km obsega.
V gore pa kdaj drugič, ko bo vreme stabilno za varno pot v visokogorje.