Vojko Čeligoj, Ilirska Bistrica: Z italijansko zasedbo naših krajev po prvi vojni, se je kmalu pokazal pravi obraz novih gospodarjev.
Vsi posegi v javnem življenju so dali vedeti, da bodo tudi s silo vodili italijanizacijo novoosvojenih krajev in ljudi. Poskusom upiranja tem posegom pa je lahko sledilo preganjanje, preselitve in grožnje tudi s smrtjo.
Del tega žalostnega scenarija postane tudi ilirskosko-bistriška podružnica SPD in vsi njeni člani. V skrbi za svoje društvo se jih je leta 1921 vpisalo v društvo kar 53 članov, največ do tlej. Tudi to je bil razlog, da oblasti kmalu preženejo čez državno mejo kar pet društvenih predsednikov in tajnikov: Miroslava Martinčiča, dr. Frana Kovčo, Lojzeta Zajca, Antona Kraigherja in Franca Samso. Pritisk italijanske, vse bolj fašistične oblasti, je bil vse obsegajoč in krut. Že 10. avgusta 1919 obišče vrh Snežnika večja skupina italijanskih planincev z Reke in na Snežniku razvijejo veliko italijansko zastavo, leta 1925 postavijo na Sviščakih velik planinski dom Rifugio Gabriele d`Annunzio, imenovan po profašističnem pesniku. Sredstva za novi dom je zbirala vsa Italija, saj dom ni imel le planinski, temveč tudi političen in vojaški pomen. Tu so nastali še vojaški objekti, vojašnice za financarje, obmejno stražo in gozdne čuvaje. Po kraškem terenu pod Snežnikom gradijo ceste in vodne zbiralnike, kasneje tudi podzemne utrdbe v odgovor na Rupnikovo linijo na drugi strani meje. Herman Schönburg Waldenburg lastnik gozdov pod Snežnikom že konec leta 1923 obišče Mussolinija in mu podari vršni del Snežnika da bi tako zaščitil svoje gozdove, ki so sedaj znašli v dveh državah. On pa ga pokloni italijanskemu fašističnemu pesniku Gabrielu d`Annunziu. Pesnik si je omisli grb s Snežnikom in zvezdami Velikega voza nad njim. Grboslovna pisarna mu 15. marca 1924 z grbom podeli tudi naziv Principe di Monte Nevoso.
Reška sekcija CAI je ustanovila 26. aprila 1926 v Ilirski Bistrici svojo planinsko podsekcijo (Sottosezione Bisterza, kasneje, ko kraj preimenujejo z izmišljim imenom Villa del Nevoso, pa Sottosezione Villa del Nevoso). Predsednik novega italijanskega društva postane novi bistriški italijanski župan Carlo Ognibene. Dosedanje člane silijo v novo društvo, vendar brez vidnih uspehov. Brezplačno jim razdelijo članske izkaznice in za prvo leto celo plačajo članarino.
S posebnim dekretom reškega prefekta F. Vivoria, 8 oktobra1927 prepovejo planinsko društvo v Ilirski Bistrici in mu zaplenijo Vilharjevo kočo v Črnem dolu. Bistriški planinci imenujejo svojega odvetnika in člana Fortunata Mikuletiča za društvenega zastopnika pri tej zaplembi, ki pa žal ne more in ne sme oporekati odločitvi reškega prefekta. Kočo nekoliko popravijo in jo poimenujejo po treh na Mont Blancu preminulih italijanskih planincih: »Rifugio Benevolo-Colacevich-Walluschnig, Conca Nera, 1060 m«. Kočo odprejo 14. septembra 1930 ob številni udeležbi članov podružnice CAI (Club Alpino Italiano) na Reki, ki tako postane njen novi lastnik.
Dotedanjih bistriških planincev ni zaslediti na nobeni znani sliki, ne ob otvoritvi in ne pozneje. Na srečo pustijo na strehi koče iz temnejših strešnikov izpisano letnico 1914, ki govori, da je bila tu še pred prihodom italijanskih oblasti slovenska planinska postojanka! >>>
Vojko Čeligoj
Fotografiji sta posnela reška fotografa Marchini in Giovani Luchessich (Ivan Lukežič). Slednji je na Reko prišel iz Tominj iz bistriške okolice in je imel na Reki zelo znan fotografski atelje. Bil je tudi avtor mnogih uspelih planinskih razglednic reške planinske okolice. Njegov sin dr. Irvin Lukežić pa je avtor obsežne študije in knjige o Slovencih na Reki izdane pred nekaj leti.
PS: Avtor je še povedal: Te dni sem le za kratek čas prejel jako zanimiv foto album ex planinske podružnice CAI z Reke iz obdobja 1929 - 1935, z vsaj 200 fotografijami z izletov te podružnice, ki zadevaj tudi naše območje. Slik doslej še nisem videl in bodo verjetno prvič objavljene (so pa nekoliko obrezane in kontrastirane).