... pohod Skupaj v hribe v letu 2022 - Ana Oražem
Uresničila se nam je še ena želja.
Dočakali smo zimski pohod na Slivnico v soboto, 12. februarja 2022.
S tem pohodom se je pričel tudi letošnji venček podvigov v osvajanju slovenskih vrhov za Slepe in slabovidne planince po Slovenski planinski poti.
Srečanje z našimi polnočutnimi prijatelji je bilo zelo prisrčno, ker smo vsi pogrešali naše skupne poti.
Bleščeča Slivnica, obsijana z jutranjim soncem, je kar ponujala svoje zasneženo in ponekod ledeno naročje za preizkus naših moči. Razvrstili smo se v pare in se podali v njen ledeni objem odločeni, da premagamo ledine. Moja spremljevalka je bila Ivana, ki je tudi dobra pripovedovalka in prava zakladnica znanja. Zakorakali sva v 1114 m visok hrib vzhodno od Cerkniškega jezera. Oblo sleme se dviga od Gradišča do najvišjega vrha velike Slivnice. Naša pot je potekala čez zasnežene in po nekod poledenele travnike. Na levi strani nas je spremljalo Cerkniško jezero, na obrobju obdano z grebenom Javornikov.
Ivana mi je opisala čudovite barve območja te pokrajine, ki v deževnem času postane skupek jezer ali pa eno samo jezero. Tokrat je bilo bolj slabo obdarjeno z vodo, je pa ponujalo celo paleto čudovitih barv, od zlate, črne, cele palete rjavih in vse do rdeče. Vmes so se v različne smeri nizala križišča cest. Pobočja so delno porasla z mešanim gozdom. Najbolj so me očarale ogromne bukve, z zelo razvejanimi vrhovi. Kraljica med njimi je bukev, ki ima iz istega rastišča pet velikih enakovrednih stebel. Nisem se mogla upreti. Objela sem steblo ene izmed bukev in se predala pomirjujočemu občutku v naročju drevesa. To sem rada počela že v mladosti. Občutek je res čudovit, ko se prepustim dihu in ritmu narave. Mali Javornik, Veliki Javornik, Sveta trojica, Baba pri Javornikih ... so se kot v venčku nizali drug zraven drugega. V daljavi se je sramežljivo pokazal Snežnik in celo Nanos ni bil predaleč za Ivanino ostro oko. Ko sva prispeli že dokaj visoko, je na desni opazila tudi Triglav.
Dan je bil kristalno jasen. V nekem trenutku je rahlo zapihalo. Ivana mi je zelo navdušena povedala, da izgleda kot, da bi bilo vse naokoli po ozračju posuto s plesočimi kristali. Hodili sva z roko v roki, ali ena za drugo, odvisno od tega kako nama je bilo enostavneje in varneje na kakem terenu. Čas in pot sta hitro minila in prispeli sva do koče. Odpravili sva se takoj naprej do vrha Slivnice. Na vrhu je bilo zelo vetrovno, zrak pa čist in oster. Ko sva se vrnili do koče, sva obiskali še coprnico, ki kraljuje pred kočo. Na vrh so jo zaradi teže pripeljali z hiapom.
Pričakalo nas je toplo zavetje koče. Postregli so nas z odlično pripravljeno hrano. Po okrepčilu in počitku smo dekleta preizkusila hitrost in učinkovitost čarovniške metle. Smeh je pol zdravja, zato smo si ga privoščile z veliko žlico. Po norčijah smo se podali nazaj v dolino. Nekaj časa smo hodili, vmes se drsali po ledu navzdol in vsi na koncu srečni in zadovoljni prispeli v dolino. Med čakanjem avtobusa in tega, da se vsi zberemo, je med nami zadonela še naša planinska himna Odločen korak, ki sta jo ustvarila za nas Miha in Simona. Prijetno utrujeni a zadovoljni, smo se vrnili domov k počitku, saj sta nas že naslednji dan pričakovala Mrzlica in Kal.
V imenu vseh pohodnikov se zahvaljujem vsem skupaj organizatorjem, pohodnikom, spremljevalcem, prostovoljcem zato, da so nam omogočili prijetno dožiivetje zimske neokrnjene narave.
Ivana: »Misli sem zbirala že od lanskega leta, niso od zdaj. Zelo, zelo sem si želela, da grem enkrat z mojimi dragimi prijatelji po snegu in sem si mislila, kako bodo uživali in to sem danes doživela. Čudovit dan je bil, prežet z dobro voljo, s pozitivno energijo, ki se ne je nabirala, ker to je bil danes vseeno prvi letošnji pohod in je vse skupaj privrelo na dan v samih pozitivnih občutkih. Lepo je bilo.«
Ana Oražem