Planinski vestnik - Olga Zgaga: ... je bil doma iz vasi Smokuč pri Žirovnici na Gorenjskem / ... bil je predsednik PD Podbrdo
S slavnostnim odprtjem nadgrajene koče na Črni prsti, ki so ga 7. avgusta leta 1966 počastili planinci z vseh koncev Slovenije, je bilo PD Podbrdo in slovensko planinstvo obogateno s pomembno pridobitvijo. V novozgrajenem nadstropju je društvo ob finančni naklonjenosti PZS in donatorjev uredilo sedem sob in hodnik, štiri ležišča je pridobilo tudi v dograjenem zimskem bivaku. Istočasno je na celotni zgradbi vgradilo železna polkna, podzidalo vse dimnike, obnovilo umivalnico in sanitarije, zgradilo greznico za odtok vode iz kuhinje in nabavilo dinamo na vetrni pogon za razsvetljavo prostorov.
Urejen in dobro oskrbovan planinski dom na tem mestu je zahtevala tudi njegova lega, saj so leta 1953 tod začrtali traso slovenske planinske transverzale, ki jo je osvajalo vedno več planincev. Od zadnje planinske postojanke pred njo, to je koče na planini Razor, je bila oddaljena 7 ur hoje, prva za njo v smeri transverzale pa je bila takrat še slabo in neredno oskrbovana koča na Poreznu, oddaljena pet ur hoje. Svet tišine, prostranih razgledov in surove gorske romantike je približala planincem tudi leta 1964 zgrajena nihalna žičnica na Vogel.
Naravne danosti, ki jih je ponujala Črna prst in družbene usmeritve tedanjega časa je hitro spoznal predsednik PD Podbrdo Ivan Anderle - Rejčk. Cilj upravnega odbora društva iz leta 1959, da obnovi in nadgradi dotrajano kočo, se je izkazal kot njegovo življenjsko delo.
Danes se zavedamo, da je največja vrednota njegovega dela v tem, da je zasnoval in utrdil pot rodovom do današnjih dni.
Zato je prav, da ob 50. obletnici nadgradnje Planinskega doma Zorka Jelinčiča na Črni prsti še enkrat prehodimo Anderletovo življenjsko pot.
Planinski vestnik, 2009, september - Olga Zgaga
Ivan Anderle – Rejčk, srčni mož iz Podbrda
Kdo je bil Ivan Anderle – Rejčk?
Ivan je bil doma iz vasice Smokuč pri Žirovnici na Gorenjskem. Na domačiji Pr' Boštic, kakor se je po domače reklo pri Anderletovih, je našlo dom šest fantov. Ivan se je rodil 18. julija 1908 kot četrti.
Otroštvo so mu bogatile zelene planjave, širni gorenjski gozdovi, mikavne planine in razbrazdana obličja gora okrog domačega kraja. Lepota narave mu je zaznamovala vse življenje, mu dajala smisel in ga bogatila. Po osnovni šoli ga je tudi vodila k poklicu. Izučil se je za mizarja.
Enaindvajsetleten je bil vpoklican v jugoslovansko kraljevo vojsko, služil je pri mornarici v Tivatu. Po vrnitvi domov nekaj časa ni mogel najti stalne zaposlitve.
Šele leta 1936 je le dobil delo v jeseniški železarni. Takrat je bil že poročen z Marico Mihelač iz Podbrda, ki si je služila kruh v trgovini Rozman v Smokuču. Družina se je kmalu povečala, dobila sta sinova Cveta in Marjana.
Ivan je bil veseljak, pošten delavec, zaveden Slovenec. Kmalu je začutil, da prihajajo težki časi za slovenstvo in domovino. Takoj je vedel, kje je njegovo mesto. Gozdovi, skrivne grape, samotni seniki in domačije so mu dajali zavetje kot aktivistu OF, leta 1944 pa se je pred nevarnostjo nemške aretacije vključil v Cankarjev bataljon.
Konec druge svetovne vojne je prinesel tudi osvoboditev Primorske izpod italijanske okupacije. S tem je po več kot dvajsetih letih spet zadihalo v matični domovini Sloveniji tudi Podbrdo, od koder je bila doma njegova žena. Leta1947 se je z družino preselil na njeno rodno domačijo »k Rejčku«. Po letu dni se jima je rodila še hčerka Sonja. Žena je nadaljevala tradicijo mlinarstva, Ivan pa se je vozil na delo v železarno na Jesenice in delal v svoji mizarski delavnici.
Ivan je že od doma nosil v srcu planinstvo, saj je imelo v njegovem domačem okolju dolgoletno tradicijo. Zakonitosti narave in njeno tajinstveno moč, s katero vpliva na človeka, je poznal in razumel kot malokdo. Poznal je razmere v slovenskem planinstvu, ki je tako težko pričakovano svobodo dočakalo v klavrnem stanju. Od 69 planinskih koč, ki so pred vojno vabile v svet razkošne tišine, je bilo kar 49 požganih in uničenih, ostalih dvajset pa oropanih in potrebnih temeljitih popravil. Toda planinski navdušenci se niso ustrašili. Želja po svobodnem obiskovanju gora jih je že leta 1946 gnala k oživitvi Slovenskega planinskega društva, s čimer so spodbudili tudi obnavljanje podružnic. Ljubitelji planin iz Baške grape so se vse do leta 1957 včlanjevali v PD Cerkno, ki je takrat zajemalo tudi področje Baške grape do Črne prsti. Marsikoga je na Porezen, Črno prst, Koblo, Lajnar, Slatnik, Možic gnal nov, radosten občutek svobode, saj čas italijanske zasedbe med obema vojnama ni dovoljeval dostopov nanje.
Od leta 1954 jih je privabljala tudi nova planinska postojanka na Črni prsti, ki jo je iz bivše italijanske karavle preuredilo mlado Planinsko društvo Most na Soči. Sčasoma je med ljudmi začela tleti ideja o ustanovitvi svojega planinskega društva. Iz leta v leto je postajala močnejša, tako da je bil za njeno realizacijo potreben le še odločilni korak.
In prav Ivan Anderle je znal prisluhniti želji krajanov. Skupaj s še štirinajstimi somišljeniki je 3. marca 1957 udejanjil njihovo idejo in ustanovil PD Podbrdo. Kot predsednik društva je postal steber, okrog katerega so nastajali društveni projekti in nezadržna gonilna sila za njihovo izvajanje. Njegove bogate organizacijske sposobnosti, neomajna volja in optimizem, vedno polna mera humorja in značilna gorenjska govorica… vse to je pripomoglo, da so ga vzljubili vsi, ki so ga poznali. Domačine je tako navdušil za planinstvo, da ga skoraj ni bilo, ki ne bi pridal kamenček k napredku društva.
Z zagnanim delom so kmalu odprli planinsko postojanko na Petrovem Brdu, leta 1959 pa prevzeli v upravljanje že dve leti zapuščeno postojanko na Črni prsti. Njena obnova je postala njegovo življenjsko delo, popolnoma se ji je posvetil. Pri tem mu je pomagala tudi cela njegova družina. Žena Marica je postala prva oskrbnica koče. Vsem je bila poznana kot iznajdljiva gospodinja, izvrstna kuharica, cenili so jo zaradi njene delavnosti, prijaznosti in ustrežljivosti.
Svoje bogate izkušnje in znanje je Ivan načrtno prenašal na mlade. Radi so hodili z njim v gore. Organiziral je zanimive izlete in jih seznanjal z naravnim bogastvom in lepoto naše domovine. Pritegnil jih je s svojim pristnim humorjem in očaral s slikovitim pripovedovanjem. S poštenim odnosom do njih in njihovega dela jim je dajal občutek varnosti in zaupanja. Prav po očetovsko jih je zagovarjal, če je bilo potrebno. Kako so bili ponosni, ko jih je ob prihodu na vrh Črne prsti, kamor so, še osnovnošolci, iz doline prinesli poln koš prepotrebnega materiala, pohvalil: «Mejduš, ste pridni, fantje!«
Tako je rasla in se utrjevala njihova pripadnost planinstvu, ki je kot njegova zapuščina ostala v njih živa do danes.
Leta 1970 je organiziral prvi tek na Črno prst. Ko so ga na seji meddruštvenega odbora v Ilirski Bistrici okarali na ta račun, češ da je tek v gore neetičen, jih je mirno poslušal, potem pa odločno odgovoril:« A veste kva, an kr se hudo ne brigejte, kva mi gor u Podbrd devamo.
Men je prou use en, a greš gor na hrib hitr al pa počas, važn je, da ta mvad gibajo.«
Bil je preprost, ljudski, kakor bi se držal reka: »Če želiš, da te razumejo, moraš biti eden od njih!« Trinajst let je vodil PD Podbrdo. Požrtvovalno in odgovorno je razdajal čas zanj, kakor bi bilo to samo po sebi umevno. Dobil je številna priznanja od vseh strani, od PZS pa je leta 1960 prejel pohvalo, leta 1966 zlati znak PSJ in 1970. zlati častni znak PZS.
Kako zagnan je bil za planinstvo, pove tale dogodek:
Ko je čakal na vlak, s katerim se je vozil v službo na Jesenice, se je pogosto ustavil pri prometniku v njegovi pisarni in ponavadi zavzeto razpravljal o trenutnih problemih v planinskem društvu. »Čakaj«, ga je nekega dne prekinil prometnik, »da dam odhod vlaka«. Ko se je prometnik vrnil v pisarno, ga je Ivan vprašal: »Ti, kam pa je šu ta vlak?« »Na Jesenice,« je povedal prometnik. »Ja madona, jaz moram na šiht!« se je spomnil Ivan.
Ivan Čufer ga je v zborniku ob 50-letnici društva takole označil: »Ivan je bil mož trdnega značaja, neupogljive volje, z jasnimi cilji, odločen organizator, neutruden graditelj in načrtovalec, uspešen pogajalec, vzornik in učitelj mladih planincev, povsod in v vsakem trenutku goreč gornik …«
Žal je bolezen zaznamovala njegovo življenjsko pot in ga spremljala do zadnjega. Ko ni mogel več na »njegovo« Črno prst, jo je opazoval s klopce nedaleč od domače hiše. Da mu je hitreje minil čas, se je posvetil konjičku iz mladih let. Na precej primitivni stružnici je oblikoval čudovite drobne predmete, ki v številnih domovih še spominjajo nanj. Stik z lesom mu je dajal občutek, da se v vsakem izdelku duša lesa tako čudovito združi z voljo človeka, da njegovo lepoto še dopolni.
Njegova življenjska pot se je iztekla 23. julija 1984.
Ivan Anderle – Rejčk je z nesebičnim delom in neomajno predanostjo svojim idejam in ciljem postal legenda planinske preteklosti v gornjem delu Baške grape, simbol srčnosti, zanosa in vitalnosti slovenskega človeka. Moč njegove ljubezni do gora in do poštenega dela, njegove odločitve in dejanja še vedno tkejo zgodbe v današnji čas in šepetajo modrosti tudi bodočim rodovom planincev. Kakor da bi nas spodbujal: Kdor upa, vztraja. Kdor vztraja, zmaguje. Pogum je sreča …