/…/ Ja, trideset let je minilo, odkar sem kupil kosilnico BCS diesel in kljub vsem pokošenim hektarom še vedno brezhibno poje – le kosec je v tem času postal možakar bolj sivih las. In tudi trideset let je že minilo, odkar smo preplezali veliko južno steno Aconcague. Medtem je Soča neustavljivo tekla in s seboj odnašala tudi prah spomina, tiste lepe in manj lepe trenutke, a tistih najpristnejših ni odnesla. Ti so še vedno živi, tlijo kot iskre v pepelu in nekega dne privrejo na dan. Tudi marsikatero lepo smer smo medtem še splezali in vsaka je zgodba zase. In ko roka poboža oprimek v južni steni Jerebice, ko pogled zaplava prek njenih prepadnih stebrov in zajed, ožarjenih v poznojesenskem soncu, te spreleti misel – ne nostalgija, le misel – kakšno neizmerno bogastvo nam je dano, ko se med vzponom predaš gibanju v vertikali in pri tem ne misliš na nič drugega.
Smo po tridesetih letih še isti? Kaj se je v nas spremenilo, kaj je še ostalo? Dokler imaš prijatelja, ki mu lahko zaželiš, naj vedno ostane ena gora v tvojih sanjah, je vredno biti, žrtvovati se, pustiti nečimrnost ob strani …«
(Ivan Rejc: Kako mine trideset let, ob obletnici 1. Primorske odprave na Aconcaguo, PV 2012-2, str. 57)
Že od leta 1976 dalje Ivan Rejc svojo življenjsko povest tesno povezuje z razvojem alpinizma v Posočju. Na primorski strani Julijcev je malo sten, kjer ne bi preizkusil svojih mladostnih moči. Te nikakor ne pojenjajo, saj mu ne zmanjka kvalitetnih novih ciljev. Pritrjuje misli, da ostane v sanjah alpinista vedno še kakšna neizpolnjena želja. S svojimi željami in dejanji je segel tudi drugam, v Centralne Alpe, Dolomite, Karnijske Alpe, Grčijo, Ande, Ekvador, Tien Šan, Patagonijo, Wadi Rum v Jordaniji itd.
Prvo, otroško plezanje je okusil blizu rojstne Kneže v Baški grapi: »Okrog domačije sem imel skalce, kjer sem trgal srajce in hlače še preden sem vedel za alpinizem.« Bolj resno pa je začel v drugem letniku srednje šole, sredi prodorne skupine AO Nova Gorica, kjer je po večkratnih poskusih zagona iz tamkajšnje alpinistične šole leta 1975 izšla perspektivna skupina mladih zagnancev. V tistem času je najmočnejši vtis nanj napravila alpinistična literatura, Rochejeva knjiga Prvi v navezi, Terayeva Osvajalci nekoristnega sveta idr. Ivan se je nato leta 1979 pridružil kolegom v novo nastalem domačem Soškem alpinističnem odseku in Gorski reševalni službi v Tolminu, kjer še vedno aktivno deluje.
Prisrčno vabljeni na prvi planinski večer v novi sezoni!