Snežni leopard
Sylvain Tesson, prevod Živa Čebulj
UMco 2023: 210 strani, ISBN: 978-961-7136-76-0, cena: 22 €
Knjigo sem kupil na knjižnem sejmu.
(Opozorilo: prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)
***
Geograf in hodec Tesson je dobil enkratno priložnost, da postane prtljaga vrhunskega fotografa Vincenta Munierja. Z njegovo ekipo se je odpravil na Tibet, fotosafarijsko zalezovat snežnega leoparda. Z ne majhno privoščljivostjo si mislim, da so se (mu) uresničile sanje skoraj vsakega geografa. Tesson je imel slabo vest, saj je vedel, da v aktivnem delu odprave ne more biti prav v veliko pomoč. Hkrati pa je v njem sočasno zorelo dogajanje, ki je odpravo podaljšalo in jo naredilo celo nesmrtno (nastala sta knjiga in film).
Literatura, ki združuje potopis, akcijo, umirjenost, pritajenost, čuječnost in uvid v misli/življenje človeka, je polnokrvna članica zbirke S terena. Je dokaz, da je pokrajina, da je človek in da je žival, ob kateri zbledita čas in prostor. Kaj potem sploh še ostane?
»Tesson, peljal te bom v gozd gledat jazbece,« mi je takrat rekel in jaz sem sprejel, nihče ne zavrne, kadar ga umetnik povabi v svoj atelje. Ni vedel, da tesson v stari francoščini pomeni jazbec. (17)
Tako kot tirolske inštruktorice se tudi snežni leopardi ljubijo v belih pokrajinah. (21)
Jaz zaradi krhke hrbtenice nisem mogel prenašati veliko prtljage, obenem pa nisem imel nobenih fotografskih spretnosti ne izkušenj s prežo, tako da sploh nisem vedel, kaj bo moje delo. Moja naloga bo, da nikogar ne upočasnjujem in da ne kihnem, če se pokaže snežni leopard. (24)
Peking je prepovedal nošnjo orožja, že veliko pred letom 2000. Razorožitev civilnega prebivalstva je koristila divjim živalim: manj se je streljalo na snežne leoparde. (30)
Tedaj se je med njima začel eden najlepših pogovorov, kar sem jih kdaj slišal, med dvema živima bitjema, ki se zavedata, da se ne bosta nikoli sprijateljila. (39)
… in rekel sem si, da je zares škoda, da se z isto besedo, lovec, kiti tako človek, ki je s kopjem podrl mamuta, kot gospod z debelim podbradkom, ki požene šop svinčenih šiber v prepitanega fazana … (46)
Sonce je spreminjalo prah v zlato sled, ki se je posedala v tanko rdečo nit. … Ta pokrajina je bila mineralna puščava, ki so jo magmatski premiki dvignili proti nebu. (48)
To je bilo dobro mesto za prežo. Črne sence so tekale po skalah. Grobna pokrajina, tiho sonce, živa svetloba: samo še živali sva čakala. (59)
Če je srečanje z udomačeno živaljo zanimiv dogodek, je srečanje z divjo živaljo »molitev.« Pobožna, po filozofu in naravovarstveniku Leopoldu vztrajna vez pokrajinske etike, ki »razširi meje skupnosti tako, da vključujejo zemljo, vode, rastline in živali, ali, vzeto skupaj: pokrajino.« Pokrajinska etika spremeni vlogo Homo sapiensa iz osvajalca pokrajinske skupnosti v njenega preprostega člana in državljana.
Kaj je za Leopolda tisti temelj, tista izhodiščna lastnost, ki omogoča razširitev etike na ne-človeške subjekte? Tako merilo mora biti uglašeno dovolj nizko (kar pomeni, da z razumom mislimo denimo na samozavedanje, oziroma s sposobnostjo čutenja na zmožnost zaznave bolečine in neugodja …), da omogoča premišljevanje o celotah – o ogroženih populacijah živali in rastlin, ali endemičnih, redkih, oziroma ogroženih vrstah, ali o biotskih skupnostih, ali, v najširšem smislu, biosferi v njeni totalnosti. Ključ se skriva v razumevanju, da smo vsi skupaj preživeli proces naravne selekcije, zaradi prednosti za preživetje, in uspešno reprodukcijo, ki ju nudi družba. Iz Darwinove evolucijske teorije zato izhaja, da ima vse življenje na zemlji skupnega prednika. Pokrajinska etika ima zato svoj izvor in temelj v teženju soodvisnih posameznikov ali skupin po izoblikovanju načinov sodelovanja.
Tessonova knjiga Snežni leopard je ubeseden, izjemno učinkovit, celo didaktičen primer takšnega – milijone let trajajočega – sodelovanja.
Prežanje je molitev. Ko opazuješ žival, si kot mistik: pozdravljaš prvotni spomin. Temu služi tudi umetnost: združevanju drobcev absolutnega. (64)
Sem in tja je kak šesttisočak oznanil, da je tukaj. A komu je bilo mar? Živali ne lazijo po vrhovih. Alpinizem v teh krajih ne obstaja. (67)
Jaki so mitska bitja, poslana v čas. …Isti nagoni jih vodijo že milijone let, v istih genih so zapisane njihove potrebe in želje. … So ladje ustavljenega časa. Prazgodovina joče in vsaka od njenih solz je jak. (79)
»Med morjem in zemljo mora biti nekakšno staro nesoglasje.« Govoril sem takšne stvari, ki jih ona ni poslušala. (105)
Volkovi postopajo kot izdajalski knezi, jaki se mastijo kot debeli, toplo oblečeni meščani, risi so mušketirji, lisice podeželsko plemstvo, barali in polosli pa utelešajo ljudstvo. (116)
Mislil sem, da se zlije s pokrajino, toda ko se prikaže, pokrajina zbledi. (125)
Tudi ta knjiga je scenaristična podlaga filma La Panthère des neiges/The Velvet Queen, ki je bil leta 2021 prikazan in nagrajen na filmskem festivalu v Cannesu. Že to neobremenjenemu bralcu pove, da sta pripoved in zgodba jasno vidni in da je vodljivost po zemljevidu Tibeta zagotovljena. Povezljivost, ki jo dodaja svetovni splet, doživljanje branja knjige podaljša in virtualno obogati – odvisno pač od tistega, ki bo knjigo prebral (na dušek!).
Izvrsten prevod pripovednemu toku dopušča hitečo hudournost, zastajanje v plitvini in njegovo bistrost tako v senci, kot na soncu. Čeprav vem, da je vedno najbolje segati po originalu, je občutek doživetja naravoslovne, pustolovske knjige v (kakovostno prevedenem) slovenskem jeziku izpolnjen in lep.