Janez Pikon: Severne brežine travnatega slemena z najvišjim vrhom Kuk se dokaj strmo spuščajo v Soško dolino. Prisojna pobočja nad Benečijo pa so reliefno razgibana. Dolinice in grape se stekajo v travna pobočja, kjer ležijo osrednja naselja dolgega pogorja. 
Preko Soriške planine (1307 m) in Baški grapi, mimo Tolmina v Volče (185 m) in sedlo Solarje (930 m), mimo Nebes na Livek. Skozi vas in gozd se usmerimo po gozdni učni Topolovski poti na sedlo Brieza (880 m). Na Livški strani nam pot krajšajo označene naravne znamenitosti, na Topolovski pa umetniške skulpture vsakoletnih kolonij forme vive, zanimivo in posrečeno, nadaljujemo preko grebena Kolovrata od Kuka (1243 m) do vzhodnega vrha Na Gradu (1114 m).
Pot navzdol je precej strma in nad vasjo nas pričaka sveže pogorišče. Topolovo (580 m) je kar velika strnjena vas na sončni rebri. Hiše so stisnjene skupaj in povezane z ozkimi tlakovanimi uličicami. Na terasah vsaka ujame nekaj sončne svetlobe. Večina jih je lepo obnovljena, čeprav v vasi živi samo še peščica starejših ljudi.
Mladi so se že davno odselili za delom, zdaj pa prihajajo samo ob večjih praznikih. Za starejše čez teden poskrbita mladi upokojenki iz Tolmina. Iz Topolovega nas markirana pot zanese skozi gozd mimo studencev v vas Laze (750 m), ki jo nasledniki obiščejo samo ob koncih tedna.
Delimo se, manjša skupina se po cesti odpravi skozi Dreko, Trinko in Kraj na izhodiščno mesto na Solarje (930 m), mi drugi nadaljujemo po zelo strmi peščeni poti skozi gozd „jurišamo„ na in nad zgornjo italijansko cesto (1180 m) pod grebenom dolgega in kar prijetno ogretega Kolovrata. Še 10 minut do vrha Nagnoja (1193 m). Malo moti toplejši veter, ta nas ne prežene od zaslužene malice. Uživamo ob lepem razgledu na grebene Kanina, Polovnika, Krnčice, od Krna do Stadorja, od Bogatina do Rodice.
Na jugu se pogled zaradi meglic ustavi pri Svetem Martinu, Topolovem, Trušnjah, Očinem Brdu, Lazah, Krasu, Dreki, Praprotnici v Beneški Sloveniji in na Humu (912 m) pri Kambreškem. Potem se odpravimo proti vzhodu po Poti miru in vrhovih travnatega grebena Kolovrata. Bivak Zanuso (1116 m), Trniški vrh (1138 m), lepo obnovljene kaverne pod vrhom Na gradu (1114 m).
Na vsaki strani grebena nas v razmaku največ 200 m spremljata panoramski cesti, ki sta včasih služili v vojaške namene, vsaka na svoji strani meje. Pregledujemo kaverne in številne rove. Del poti poteka skoraj po ravnih kolovozih, drugi del pa po strmih peščenih poteh, ki niso primerne v slabem vremenu. Nas 18 zadovoljnih se vrnemo po Baški grapi na Soriško planino v Bohinj, po prehojenih več kot 20 km z 830 m višinske razlike.
Kolovrat - Nagnoj, Po sledeh 1. svetovne vojne v Nadiških dolinah. - Ob 10.30, dne 25. oktobra 1917, potem, ko so ustvarili luknjo v italijanskem obrambnem sistemu v bližini bivaka Zanuso, s spretnimi in kratkimi napadi so Romelove enote zmogle premagati italijansko prevlado na višini 1192 m na Nagnoju, presenetile in zajele so celo bataljon brigade Napoli, ki je bil zbran v kotlini pri malem sedlu na vzhodu vrha. Zatem je prišel major Sproesser, komandant gorskega bataljona Wurttemgerg, s katerim je organiziral naknadni napad na Kuk. Italijanske enote, ki so bile zaustavljene na mestu zaradi težkih mitraljezov na Nagnoju, se niso zavedale tega premika, ki je prišel po zamaskirani cesti, od spodnjega sedla Zakutan pa do vasi Ravne. »Z avtomatskim orožjem na nadmorski višini 1192 m se podira sedaj z močnim streljanjem enote, ki bodo sledile odredu, komaj bo položaj to omogočal ... Začenjamo se premikati naprej, tako da vojaki tečejo v vrsti, po cesti, ob kateri so ob robu okraski.«
Vir: Erdwin Rommel, Pehota v napad
Janez Pikon