Andrej Štremfelj - Manang
Danes sva na poti v Manang obiskala stavbo šole za nepalske gorske vodnike. Inštruktor v tej šoli sem bil dvakrat, zadnjič leta 1985 torej pred osemintridesetimi leti. Zato sem imel kar malo težav, da sem stavbo našel. Ob zapuščeni stavbi, kjer sem preživel dva meseca, sem postal otožen, da so mi prišle solze v oči. Toliko truda in življenjske energije je Aleš Kunaver vložil vanjo, toliko truda so tu vložili vsi inštruktorji, ki s(m)o prostovoljno učili bodoče nepalske gorske vodnike, pa nismo toliko vredni, da bi ob cesti stala ena sama tabla ki bi mimoidoče opozorila na to, kje se je začela uspešna zgodba nepalskih gorskih vodnokov.
Nazaj grede sem šel še enkrat pogledat, če je to mogoče, pa sem našel le smerokaz za jezerce ob šoli ki je sicer lepo, ampak v primerjavi s pomembnostjo stavbe ena, oprostite, usrana luža. Sram je lahko vse na NMA (Nepal Mountaineering Assotiation), da ne morejo poskrbeti za to, zardevajo pa lahko tudi na PZS, da se jim v štiridesetih letih ni uspelo dogovoriti z NMA, da bi stavba zaživela v kakršni koli obliki. Hvala Petru Markiču, da je uspel ob pomoči številnih na novo prekriti stavbo, sicer bi se le ta že podrla. Tako pa še vedno obstaja upanje, ... dragi Aleš.