Jana - Renata Ucman: V nedrjih kamniških vršacev, ki so se veličastno lesketali v soncu, na travniku pred Domom pri Kamniški Bistrici, smo se v sobotnem dopoldnevu še zadnjič poslovili od vrhunskega alpinista Tomaža Humarja.
V zanj sveti kraj, kjer je vzljubil stene, veliko treniral in poznal vse stezice, je prišlo okoli 2500 src, ki so trepetala zanj ob njegovih izjemnih alpinističnih podvigih. Najbližji, starši in brata z družinama, prijatelji, sodelavci, mnogi, ki so ga spremljali na alpinistični poti in čutili v srcu. Slovo je bilo v Tomaževem slogu: nabito z njegovima silno energijo in karizmo, ter z glasbo, ki jo je poslušal med plezanjem, in je izvabilo mnogo solza.
Od postaje nihalke, ki vozi na Veliko planino, do koder so vozili posebni avtobusi, so se nato do konca doline, kjer izvira reka Kamniška Bistrica, mnogi na poslednje slovo od Tomaža Humarja podali peš. Večina je v tišini postala ob žalni knjigi. Že tretji po vrsti, saj so mnogi, ki ga bodo pogrešali, dve z ganljivimi mislimi napolnili že v prejšnjih dneh. Travnik pred Domom pri Kamniški Bistrici je napolnilo zares veliko njegovih prijateljev iz Planinskega društva Kamnik, ki so, tako kot ničkolikokrat Tomaž, zrli v sijoče gore. Nekateri med njimi so dejali, da se je z močnimi, bleščavimi sončnimi žarki, ki so se veličastno poigravali z bližnjimi zasneženimi vršaci, od našega izjemnega alpinista želela posloviti tudi narava in njegove domače gore.
Učenec, ki je presegel učitelje
Tu, na Tomaževem svetem mestu, od koder se je neštetokrat za več dni hodil preskušat v kamniške planine, so postavili velik pano; na njem so se z izbranimi posnetki vrstili veseli, žlahtni trenutki njegove alpinistične poti. To ni bila navadna žalna slovesnost, saj so jo hoteli narediti tako, kakršen je bil naš vrhunski alpinist. Nabito z njegovima nalezljivima pozitivno energijo in smehom, kakršno bi si najbrž izbral tudi sam. A so poslovilne ganljive besede njegovih tesnih prijateljev, ki so se na odru vrstili drug za drugim, kljub temu iz užaloščene množice izvabile številne solze.
»Prav Tomaž je s svojimi uspehi ime svojega domačega Kamnika ponosno ponesel v svet. Zato bom predlagal, da mu bomo posthumno nadeli naziv častnega občana,« je povedal kamniški župan Tone Smolnikar, organizator te slovesnosti. Tomažev alpinistični mentor in učitelj Bojan Pollak je dejal, da smo se zbrali prav na kraju, kjer je veliki alpinist začel svojo kariero, in nadaljeval: »Že kot tečajnik je pokazal veliko nadarjenost za plezanje. Že tedaj sem mu dopovedoval, da je pot do uspeha postopna in da je najnevarneje takrat, ko nam postane vse prelahko. Ponosen sem, da je kot učenec postal bistveno boljši od učiteljev. Letos ga je ustavil nevaren vrh. A njegova dela ga bodo ohranjala še več generacij.«
Trenutke, kako je naš alpinist v stene kljub dovolj težki opremi nosil dodatne baterije, da je lahko poslušal glasbo, ki so mu jo predvajali po radijskih zvezah iz baznega tabora, je obudil športni novinar Franci Pavšer mlajši. Najpogosteje so mu takrat morali vrteti pesem Ko zvonovi zapojo Andreja Šifrerja. Tokrat, v slovo, mu jo je prišel zapet kar sam Šifrer. Na odru je Vlado Kreslin povedal, da sta se vedno, ko sta se srečala, objela in skupaj zapela njegovo pesem. Prijatelj Karli Gradišnik mu je zaigral na citre.
Več v Jani št. 47, 24.11.2009
Usodna števila Tomaža Humarja
Tomaž Humar mi je na dan odhoda na poslednjo pot v Himalajo, kot smo že pisali v Jani, vneto pojasnjeval pomene številk, še posebno devetice. Nesreča se mu je pripetila devetega novembra letos, seštevek števil v njegovem rojstnem datumu znaša devet. Zaradi izjemnega zanimanja bralcev smo se odločili preveriti, zakaj so bila ta števila za našega vrhunskega alpinista tako usodna. Kaj o tem pravita naši numerologinji?
»Vse izhaja iz števila devet,« mi je nekaj ur pred poletom na zadnjo pot v Himalajo pojasnjeval Tomaž Humar in želel, da to natančno objavimo. Seštevek števil v njegovem rojstnem datumu (18. 2. 1969) znaša devet. 18. dan v mesecu znaša devet. Če ji prištejemo število dve, dobimo 11. Če teh 11 prištejemo letnici rojstva, ena plus devet plus šest plus devet, dobimo devet. Je naključje, da je nesrečo doživel 9. novembra 2009? Tomaž mi je dopovedoval, da naključij v življenju ni.
Tomaž in gora sta bila močna devetica
Zaradi velikega zanimanja naših bralcev, ki so imeli Tomaža Humarja, kot kaže, izjemno radi in so jih njegove besede pretresle, smo o tem povprašali numerologinji. Naredili sta natančno analizo. Lorena Leonardos, podjetnica in avtorica več numeroloških knjig (takrat še pod imenom Naca Jermanj), je na osnovi kaldejske abecede naredila izračun, kaj števila povedo o usodi Tomaža Humarja.
»Ime Tomaž po kaldejski abecedi v seštevku znaša 23 oziroma pet, njegov priimek Humar pa v seštevku 18 oziroma devet. V njegovem imenu se pojavlja eno najsrečnejših števil numerologije, ki mu prinaša izjemno komunikativnost. To je število pet, ki je simbol planeta Merkurja, popotnika in trgovca. Od vseh števil numerologije je najbolj družabno in je po navadi duša družbe. Največjo moč v njegovem življenju pa ima vibracija števila 18, ker se pojavlja kar dvakrat – v njegovih priimku in dnevu rojstva in je zelo nesrečna. Prinaša številne ovire, prepire in polena pod noge. Najbolj boleče je dejstvo, da ga razočarajo tisti, ki jim je najbolj zaupal. Obenem je število 18 izjemno močno in omogoči lastniku, da se vedno pobere in gre z dvignjeno glavo dalje. Okrepljen in opremljen še z bogatejšimi izkušnjami,« pojasnjuje Lorena Leonardos.
Več preberite v novi Jani, 1. decembra 2009
Renata Ucman