Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Med hudourniškima potokoma, Hladnikom na zahodu in Belco na vzhodu, se iz dna savske doline, od tam, kjer je le-ta najožja, med Mojstrano in Martuljkom, dvigne strmo navzgor, na sever, h glavnemu grebenu Karavank,
... razgibano sleme vrhov in vršičev, ki sicer nikjer ne sežejo do dveh tisočakov, zato pa so toliko bolj samotni, celo bolj divji, kot gore onstran Save, tiste julijske spogledljivke, resda višje in resnejše v svojem skalnem veličastju, vendar si takšnega miru in tišine kot vlada tod okrog že od davna, ne morejo več privoščiti. Preveč slovesa o njihovi pomembnosti se je že raztreslo naokrog po deželi in še dlje, tja do daljnih tujih krajev. O tem našem gorskem vrtcu, celo karavanškim navdušencem manj znanem, tujem, saj sem gor ni speljanih označenih poti in je postavljen daleč stran od siceršnjih karavanških gorskih znamenitosti, vedo največ povedati pastirji, lovci in gozdarji. Tisti pa, ki ga bo pot zanesla v te brezpotne strmine in na prostrana, valovita slemena, bo v svoje veliko veselje spoznal še en košček našega gorskega sveta, kjer vladata božji mir ter duši in srcu ljuba tišina.
Visoki vrh (1828 m)
Visoki vrh z zamegljenimi Julijci v ozadju. Foto: Mitja Košir
Naj najprej povem pohujšljivi podatek, da visoko v osrčje tega našega gorskega paradiža pripeljeta kar dve gozdni cesti, vendar sta (hvala bogu) zaprti za javni promet, gornikom, namenjenim na Bavhe, kot domačini pravijo grebenski gmoti med Visokim vrhom, Mojstrovico, Tišlerico in Kresiščem, pa tako ali tako nista v kakšno posebno korist. Hoja po trdem in prašnem makadamu je vse prej kot prijetno početje.
Dvoje lepih romanj k Visokemu vrhu in njegovim bližnjim sosedom v goste bomo tokrat vzeli v podrobnejši ogled. Najprej tisto vzhodnejše, iz dna globoke struge potoka Belce, potem pa še zahodno, ono s Srednjega vrha. Iz globokega kanjona Belce (do tja, do cestne zapornice) se vendarle lahko pripeljemo, čeprav zaradi avtomobilske potuhe zamudimo vzpon skozi zanimivo in razgibano tesen potoka, ki ima povsem pravo ime – Štenge, od tam pa se skušamo cestnim vijugam izogibati po nekdanjih pastirskih stezah vse do planine Mikulice visoko pod vrhovoma Mojstrovice in Tišlerice. Nad planino za nekaj zelo dolgih korakov še enkrat stopimo na cesto, potem pa v dolgem loku krenemo po skromni, sem ter tja komaj opazni stezici nad globokim Kurjim grabnom daleč na zahod, na manjše sedelce v južnem grebenu našega Visokega vrha in potem po stezici, speljani skozi gosto ruševje, stopimo na samotni in razgledov na vse strani bogati vrh.
Bolj gorniškemu, predvsem pustolovskemu srcu po volji je tista pot na Visoki vrh, ki nanj pripelje z zahoda, s Srednjega vrha nad Martuljkom. Ne le zato, ker se na daleč izogne sleherni civilizacijski motnji (tukaj ni gozdnih cest), ampak je vse naokrog bolj divje, bolj strmo in prepadno kot na vzhodni strani. Ko se po cesti s Srednjega vrha preko globoke struge potoka Hladnika dvignemo do Vavčarjeve domačije, se tik pred prostranim dvoriščem zagrizemo v strmi travnik in z njega v gozd nad njim, na obli grebenski izrastek, Vavčarjev Vršič, kjer naletimo na uhojeno stezico, ki ji, sem ter tja komaj opazni, sledimo po zahodnem in severnem pobočju, obidemo Vršič in spet stopimo na južni greben. Od tod do vrha sledimo stezi, ki nekajkrat zavije na severno pobočje, v razdrapani skalni svet, kjer visoko pod vrhom naletimo celo na jeklenico – po domače se temu kraju pravi Pri zajli – in se končno po poraščenem grebenu vzpnemo na vrh, ki kot plešasto teme zre naokrog iznad rušnate goščave njegovih strmih bokov.
Kadar nas gorska božanstva ljubijo in smo tam zgoraj v sijaju jasnega dne, se nam zdi, kot da bi z vzvišenega pomola zrli na enega najbolj vznemirljivo lepih kotičkov našega sveta, tja, kjer je, kot pravi pesnik, zemlja zakipela in je v nebo hotela. Kako le naj bi hotela drugače, tam okrog Oltarjev, Široke peči, Špika, Prisanka in Jalovca.
Več o tej zgodbi preberite v knjigah Stanka Klinarja 55 krat Karavanke (PZS, 2005) ter Vladimirja Habjana in Irene Mušič Karavanke (Sidarta, 2007), poglejte pa tudi v zelo spodbudno knjigo Vladimirja Habjana Manj znane poti slovenskih gora (Sidarta, 1999).
Mitja Košir