Panorama: Planinka, ki je Slovensko planinsko transverzalo prehodila kot prva Poljčančanka in stošestinpetdeseta v Sloveniji - Dragica Onič
Planinka, ki je Slovensko planinsko transverzalo prehodila kot prva
Poljčančanka in stošestinpetdeseta v Sloveniji
Pred 60 leti, torej leta 1953, je na predlog mariborskega ljubitelja gora,
profesorja Ivana Šumljaka, nastala prva planinska vezna pot v Sloveniji,
Evropi in na svetu. Tedaj so jo poimenovali Planinska transverzala, poteka
pa po gorah, hribih in hribčkih od Maribora do Ankarana.
O tem je bilo v jubilejnem letu že nekaj napisanega in zagotovo še bo. Namen
mojega tokratnega pisanja pa je povsem drugačen. Želim vam predstaviti
planinko, članico PD Poljčane, ki je pot prehodila v petih planinskih
sezonah v letih, ko se pod hribe do najvišjega parkirišča še ni dalo
pripeljati z avtomobili, nato pa teči na vrh, ampak se je potovalo z vlaki
in avtobusi, se čakalo, prestopalo, nato pa prespalo v planinskih kočah.
Zvečer se je prepevalo, igralo igre, pisalo razglednice, pripovedovalo
zgodbe in obujalo spomine, seveda pa tudi kovalo načrte za prihodnje ture.
Govorim o Julijani Modrič, profesorici geografije in zgodovine, doma iz
Lušečke vasi pri Poljčanah, ki vas bo ob srečanju očarala s svojo mirnostjo,
preudarnostjo in iskrivo pripovedjo.
Od 1945 do 1949 je obiskovala učiteljišče v Mariboru, nato pa jo je poklicna
pot vodila v Prekmurje ter nazaj v Maribor. V času službovanja in
nadaljnjega študija je srečala mnoge male, skromne ljudi, pa tudi številne
pomembne. Vendar o tem kdaj drugič. Danes samo o tem, da jo je za hribe
nevede navdušil profesor glasbe na učiteljišču, Josip Šegula - Pec, ki je
svoje dijake peljal na intenzivne pevske vaje v Gozd Martuljek. Dopoldne so
prepevali, popoldne pa jih je vodil pod hribe. Julčka jih je tedaj
vzljubila, posebno čudovite bele stene Alp. Sicer pa se je že prej rada
podajala na planinske poti. S številnimi poljčanskimi dijaki in študenti se
je v prvih povojnih letih skoraj vsako nedeljo odpravila na Boč. Druženja so
bila prijetna, zabavna in poučna. Na enem teh srečanj se je porodila
zamisel, da obiščejo Triglav. Ob tej priložnosti se je tudi Julčka vključila
v planinske vrste; 9. avgusta 1949, ko je bilo društvo staro 20 let, se je
vpisala v PD Poljčane, njen pristopni karton pa je izpolnil tajnik društva,
tedaj 18-letni dijak Srečko Prešern. Dobro načrtovana tura na Triglav je
uspela in srca vseh udeležencev so za dolga leta ostala planinska.
Julčka je na svojih planinskih raziskovanjih izvedela za novo vezno pot, se
nad njo takoj navdušila in 12. avgusta 1955 v Dnevnik planinske transverzale
na Vršiču odtisnila prvi žig. Že po dobrih štirih letih, 24. avgusta 1959,
pa na Raduhi oziroma Grohatu zadnjega. V tem času je s skupino ali sama
obiskala vse vrhove in koče na tej poti. Planinska zveza Slovenije ji je za
prehojeno pot podelila značko s številko 156. Tako je bila prva iz našega
kraja, ki je opravila ta lep, zanimiv, mestoma zelo težak planinski podvig;
pomislimo samo na opremo, ki je bila tedaj dostopna, na čevlje, vetrovke,
nahrbtnike, na pičla sredstva, ki so jih premogli. Skromne planinske koče so
jim nudile zavetje, vroč čaj in enolončnico. Morda težko, a nepojmljivo lepo
in prijateljsko. Ko bi si tudi mi dandanes znali vsaj v mislih pričarati
tiste čase, bi bili gotovo srečnejši.
Zaradi svoje skromnosti gospa Julčka o svojih poteh sploh ni govorila. Dolga
leta je obiskovala hribe, Triglav kar petindvajsetkrat. S seboj na pot je
popeljala znance, prijatelje in sorodnike, planinskim vrstam pa ostaja
zvesta tudi danes. Mi, poljčanski planinci, ji za pred 54 leti prehojeno
Slovensko planinsko transverzalo ter za vse njene neštete planinske dosežke
iz srca čestitamo, ji želimo zdravja in dobrega razpoloženja. Ko jo boste
srečali, jo pa le povprašajte, kako je bilo. Gotovo bo lepe spomine rada
delila z vami. Tudi jaz se že veselim najinega prihodnjega klepeta.
Dragica Onič