Kristijan Vrhnjak: Ob pol 6 smo parkirali na Jermancu, si pripravili opremo, od derez do cepinov, Nežo in Marjana pa sem prosil, če imata s seboj reverso z matičarkami, jaz pa sem v nahrbtniku imel 20 m pomožne vrvice, nož in 60 m vrv za vsak slučaj.
Tako pa smo s pohodnim korakom začeli z vzponom. V pičlih pol urah Marjanovega tempa smo bili pri vstopu spodnjega dela Bosove grape. Si nadeli čelade ter začeli s poplezavanju po prvem skalnem skoku, tu je pazljivost morala biti večja saj je mokrota skal opozarjala na snežišče nad njim, naprej pa ni bil tak problem, edina pazljivost, ki sem jima omenil je, da konec zime so ponavadi skale v slabem stanju, razmajane in krušljive, zato dodatna previdnost ni odveč!
Do sedla smo bili relativno hitri z vso mero previdnosti. Tu je Marjan izbral klasiko, js pa kot ponavadi poplezavanje po vsaki skali, ki mi je prišla pod roke, lepo pa mi je sledila Neža. Danes nisem izbral alpinističnih trojk, le rahle dvojke, za dober trening in da se spet povežem z goro, nasmeh pa je bil na mesto in srce je bilo kot že dolgo ne. Tako po lažjem poplezavanju in prečenju rušja smo dosegli Kaptansko glavo 1943 m. Čakal nas je tečen sestop do izstopa Bosove grape, kjer je večje snežišče, do njega pa se lahko po novem spustiš z abzajlu, saj so gorski vodniki pred meseci postavili več sidrišč (?!).
Tako midva sva splezala brez problema nato pa lovila našega Marjana in ga na JZ grebenu Brane le ulovila. Na grebenu je bila dobro zmrzjena podlaga snega, zato previdnost tudi tu ni bila odveč, no mi pa smo končno dosegli vrh gore Brana 2253 m visoko. Na vrhu smo imeli lepe razglede na Skuto in sosedne gore, vsepovsod drugje pa se je rahlo zadrževala megla. Ker je pihal zmeren a rahel JZ veter, smo začeli s sestopom po letni varianti. Tu preden se spustiš v Okrešelj ekspres je treba nase nadeti dereze v roko pa vzeti cepin, snega ni veliko je pa. Čez snežišče je treba biti zelo pazljiv, saj je sneg moker in tudi rahlo drsi. Neuhojenim z derezami odsvetujem vzpon ali sestop iz gore. No mi pa smo končno in predvsem varno dosegli Jermanova vrata, ter pospravili zimsko opremo nato pa se spustili do Koče na Kamniškem sedlo. Malo smo pokrmljali z mimoidočimi, ter se spustili nazaj do Jermanca. Bil je lep trening, 18. pa sem poplezaval po grebenu in nikoli ni enako. Hvala Marjanu in Neži za super družbo. Pazite nase, v gorah so še vedno zimske razmere in bodo pomoje še dober mesec.