60-letna gospa

Grif (2001) Slovenske klasike - Mateja Pate: OJSTRICA: HERLETOVA SMER, V, A1/IV, 450 m, 5-6 h, PP: VI-


	Pod znamenito prečnico

Druga svetovna vojna je, če pustimo ob strani druge, pomembnejše ravni življenja, močno vplivala tudi na usodo tedanje plezalne generacije. Njeni najboljši predstavniki so tik pred vojno že tipali po šesti stopnji, ki je njihovi predhodniki niso mogli doseči, potem pa je bilo njihovo gorniško udejstvovanje nasilno ustavljeno. Za nekatere žal dokončno. Mnogim med njimi, denimo Mihi Arihu, Matevžu Frelihu, Miranu Cizlju, pa tudi avtorjem tokratne klasike, Francu Herletu in Gustlu Vršniku, je v boju proti okupatorju za vedno zastal korak.

Nemara je usoda hotela, da se je Herletu, preden je leta 1944 padel kot žrtev izdaje na avstrijskem Koroškem, tekom vojne enkrat prej nasmehnila sreča. Že leta 1942 ga je, osumljenega sodelovanja z narodnoosvobodilno vojsko, okupator aretiral, zaprl in nato po čudežnem naključju izpustil. Po pripovedovanju Herletove sestre Anike naj bi se ta čudež zgodil potem, ko ga je v zaporu neki Nemec vprašal, če je on tisti Herle, ki je preplezal tako težke smeri. Po pritrdilnem odgovoru so ga čez čas (zahvaljujoč alpinističnemu renomeju?) res izpustili ter prisilno mobilizirali v nemško vojsko v francoski Chamonix, kamor se po dopustu v domačih krajih ni vrnil, saj se je pridružil partizanom. Preden ga je tok dogodkov speljal stran od gora, pa jim je, tako kot smučanju in streljanju, športoma, v katerih se je izkazal kot odličen tekmovalec, posvečal veliko svojega prostega časa. Plezal je predvsem v okolici rojstne Solčave, v stenah nad Robanovim kotom in Logarsko dolino. Med njegovimi pomembnejšimi vzponi je vsekakor tretja ponovitev smeri Modec - Režek v Štajerski Rinki, ki sta jo z Gustlom Vršnikom opravila v vsega šestih urah (prva plezalca sta v začetku tridesetih let potrebovala dva dni), pa nove smeri v Poljskih devicah in Velikem vrhu v Robanovem kotu in seveda po njem imenovana smer v severni steni Ojstrice.

Z Vršnikom sta se menda večkrat podala v goste k navpičnim belim ploščam v levem delu Ojstričine severne stene, preden jima je leta 1941, ko je vojna že kazala zobe, v dveh dneh podvig le uspel. Nekaj svedrovcev v gladkih ploščah je omogočilo nastanek lepe smeri, ki spada danes med najbolj obiskane v Ojstrici. To so bili menda prvi svedrovci, zavrtani v naših stenah. O njih se je Tinetu Miheliču takole zapisalo: "Ta (sveder, op.p.) je sicer oznanjal prihajajočo "železno dobo", vendar je bil v naši smeri sprejemljiv. Šlo je namreč le za enkraten poseg, ki je odprl veliko, lepo smer. Prepiri zaradi svedra, ki so se tako razvneli kaki dve desetletji pozneje, ob nastanku Herletove smeri niso izbruhnili. Takrat smo imeli Slovenci pač drugačne težave in pomembnejše, usodne naloge." V senci vojne se torej nihče ni obregnil ob nekaj svedrovcev, zavrtanih nekje v Ojstrici, se je pa marsikdo čudil, kako sta prva plezalca tako opravilo sploh zmogla: "Kako težavno, nadčloveško delo sta opravila Herle in Vršnik, se z besedami ne da opisati. Kako je vrtal luknje na mestih, kjer komaj sam obdržiš ravnotežje, tudi ne vem. Vse to bo razumel le tisti, ki je kaj podobnega doživel. Danes se je lahko dvigati preko vseh klinov, danes veš, da je na koncu dobro stojišče, ki pa ga nekaj metrov prej ne vidiš ..." je pisal Rado Kočevar. Tudi Lojze Golob, nekdanji alpinist in himalajec, ki je prijazno priskrbel večino podatkov o Herletu, se strinja, da je šlo za garaško delo: "Vsekakor gre za vrtanje z navadnim zidarskim dletom, kar je nedvomno trajalo zelo dolgo in bilo zelo naporno. V luknjo, ki je bila v primerjavi z luknjami za današnje svedrovce zelo velika, je moral zabijati po dva klina ali pa je vanjo najprej zabil kos lesa in šele vanj klin ..."


	Na začetku prečnice, ključnega mesta smeri

Po več poskusih, prvič je bil menda Herle v steni že leta 1939, in tudi padcih, jima je z Vršnikom pred točno šestdesetimi leti le uspelo. Znamenita Herletova prečnica, najtežavnejše mesto v smeri, je kot ustvarjena za kakšne padce, za katere lahko rečemo, da so spektakularni, če se seveda srečno končajo. Takšnih in drugačnih padcev tamkaj res ni primanjkovalo. Enega izmed njih je, po zgodbi Marka Dularja - Durusa, nesmrtnega napravil Ante Mahkota v svoji knjigi Sfinga. Durusu je v prečnici padel soplezalec Petrač: "Ko je izpel vrv iz zadnjega svedrovca in je že bil na polici, kjer klinov več ne potrebuješ, pa tudi zabiti jih ni mogoče, je Petrača spodneslo in zanihal je petnajst, dvajset metrov globoko. Udarec je bil tako silovit, da je Durusa, ki za robom ni mogel videti padca, vrglo iz votline. Vrv, ki jo je povzemal čez rame, ko je varoval, ga je prebrnila na glavo in obvisel je na klinu, sidru na stojišču. Ko se je Petrač ujel na skale pod belimi previsi, ko je napetost vrvi popustila, da se je Durus po vrvi lahko potegnil nazaj v votlino, je videl, da je udarec tako razmajal varovalni klin, da se je skoraj izpulil."

Kasneje, pozimi leta 1957, pa je bila prav ta smer usodna za Dularja. V želji, da bi se prvi pozimi prebil čez Ojstričino severno steno, se je s soplezalcem Zupanom zagnal v Herletovo smer. Še preden sta uspela izplezati, vendar le kakih 60 metrov pod vrhom smeri, ju je pod ozkim kaminom ujela divja nevihta. Kakor je iz njunih sledi v steni nekaj mesecev kasneje uspel razbrati Mahkota, naj bi se zaradi nemogočih razmer v kaminu odločila za spust nazaj pod steno, pri čemer naj bi prišlo do nesreče, ko se je izpulil klin, na katerega sta se spuščala. Preden je Mahkota, v navezi z Milanom Scharo, naletel na zadnje kline in stremena ponesrečenih plezalcev, se je moral spoprijeti še s prečnico, ki mu je dala vetra: "Začel sem ošabno, norčeval sem se iz Herleta, da je - pred dvajsetimi leti - vrtal kline v bele previse, kjer bi se dalo splezati tudi brez svedrovcev. Da bi dokazal, koliko močnejši sem, vrvi še vpel nisem, kar visela je za mano, dokler me ni na koncu, kjer je najteže, zvilo, in zelo vesel sem bil zadnjega svedrovca, saj bi si brez klina ne upal naprej. Potem se je spet ponovilo, kar me je že trlo na Turncu, da sem v prečnici, kjer ni več klinov, tam, kjer je bil ubrisal Petrač, in je skala lažja kot prej, nenadoma spet izgubil zaupanje vase. Ozrl sem se in videl, kako vrvi v širokih lokih vihrajo proti Milanu, ki se še zmenil ni zame; tako se mi je zdelo, da je gledal navzdol v ozelenelo Logarsko dolino," je v Sfingi opisal svoj strah pred letenjem.

In kako to slavno prečnico, ključno mesto smeri, opisuje vodniška literatura? Plezalni vodnik Logarska dolina - vzhodni del (1998) zelo skopo: "4 m navzgor in po ozki polički v levo do neizrazite lope." Nekoliko bolj gostobeseden opis zasledimo v vodniku V naših stenah (1954): "S prižnice 4 m navpično navzgor (kk z zagozdami) in po neznatni polički levo navzgor (kk) na sijajno varovališče v votlini (najtežji raztežaj smeri, VI-)." Nedvomno daleč najbolj slikovit opis pa seveda najdemo v Miheličevih Slovenskih stenah (1987): "Stojiš sredi izredno strme, ploščate stene, ob vznožju monolitne plošče, kjer prva plezalca nista našla drugačne poti kot s svedrom. Ko preplezaš pet metrov visoko ploščo nad stebrom (A1), se lotiš veličastno izpostavljene prečnice levo po ozki laštici, ki te po 20 metrih (V) pripelje na najlepše varovališče, kar si jih kdaj videl..."

Pred šestimi desetletji, ob svojem nastanku, je bila Herletova šele tretja smer v severni steni Ojstrice. Prva sta se tega mogočnega gladkega zidu davnega leta 1929 lotila Vinko Modec in Boris Režek, udarna naveza iz obdobja med obema vojnama, o kateri je v Grifu že tekla beseda; dve leti kasneje sta jima sledila prav tako naša stara znanca France Ogrin in Igor Omersa, nato pa se je stena do leta 1941, ko sta jo zmogla Herle in Vršnik, otepala novih smeri. Zahodna stena je prve obiske doživela nekaj let pred severno, po Zahodnem razu so se jo 1921. lotili Dadieu, Mueller in Rungaldier, pet let kasneje pa je v goste prišla Mira Marko Debelakova in sama raziskala skrajno desni del stene.


	Severna stena Ojstrice

Danes je Ojstrica na gosto prepredena s smermi najrazličnejših težavnosti. Najzvestejši obdelovalec njenega skalovja je bil zagotovo Franček Knez, ki ga je obogatil z več kot desetimi prvenstvenimi smermi z večinoma spoštljivo visokimi, včasih pa tudi sumljivo nizkimi ocenami. Kako desetletje za njim je stena dobila novega navdušenega obiskovalca - Janka Oprešnika, ki je dodal devet prvenstvenih smeri, katere je, pa naj je šlo za kakšno "skromno šestico" ali pa za eno izmed težjih tehničnih smeri v naših gorah, ocenjeno s srhljivo A4, večinoma preplezal sam. Sam ali pa v navezi z različnimi soplezalci je opravil tudi različne prve, (prve) proste, solo in (prve) zimske ponovitve večih Ojstričinih smeri. če v plezalnem vodniku na hitro preletimo poglavje "Ojstrica", lahko razberemo, da so v njenem ostenju pustila sledi številna zveneča imena slovenskega alpinizma, poleg že omenjenih še Ciril Debeljak, Rado Kočevar, Dušan Kukovec, pa Ivč Kotnik, Milan Romih, Marjan Frešer, Aco Pepevnik, brata Supin in mnogi drugi, širši plezalski množici morda manj znani alpinisti. Za M. M. Debelakovo so pri nastajanju novih smeri v Ojstrici sodelovale še tri dame, konec štiridesetih let Danica Pajer, poročena Blažina, v začetku osemdesetih zagnana Lidija Painkiher in sredi devetdesetih danes žal že pokojna Jasna Bratanič.

Besedilo: Mateja Pate
Fotografije: Klemen Lajevec

Poobjavili smo že leta 2001 v verziji 1 našega spletnega mesta, kjer je ta stran (žal še vedno) le pogojno dosegljiva