Slovenske novice - Marjan Raztresen: ... uradno pa ga sploh ni
Najvišje ležeča zgradba v državi sploh ni vpisana v zemljiškem katastru.
MOJSTRANA – Prihodnji torek, 7. avgusta, bo minilo 117 let, odkar so na najvišji točki Slovenije, 2864 metrov visokem Triglavu, odkrili Aljažev stolp. Toda čeprav je že od leta 1999 kulturni spomenik državnega pomena, še vedno ni znano, na čigavi zemlji stoji, kdo je njegov lastnik in skrbnik in kako naj bi poskrbeli, da se njegova podoba in najbližje okolje ne bi spreminjala.
Samovar in špirit
»Da je Triglav ostal v slovenskih rokah, je največ moja zasluga,« je v eni od kronik župnije Dovje zapisal takratni župnik te župnije Jakob Aljaž, v glasilu Slovenskega planinskega društva (SPD), Planinskem vestniku, pa je leta 1922 napisal, da »sem stolp napravil na svoje stroške ter ga pozneje podaril Slov. Plan. Društvu. Vrh sem kupil od Dovške občine za en forint. Bil sem najvišji posestnik.«
V nadaljevanju je napisal: »V tej najvišji zgradbi v naši državi se hranijo spominska knjiga, štampilje, trije okrogli stoliči za počitek, posebno ob mrzlem vetru, in na steni je naslikana panorama z imeni daljnih in bližnjih gora. Ob mrzlem vetru je v stolpiču dobro zavetišče, seveda le za trojico, četvorico ljudi. Prvotno sem imel v njem tudi samovar in steklenico špirita; to je bilo v tistih časih, ko so na planine zahajali le idealisti – poštenjaki. Zaradi vetra in snega so vrata majhna in nekoliko od tal. Posamezne kose stolpa, iz debele pocinkane pločevine, je izdelal in na Triglavu skupaj zbil g. Anton Belec iz Št. Vida nad Ljubljano. Železni stebri znotraj stolpa so v skalo z betonom zaliti. Strelovod drži na severni strani od strehe 25 m daleč pod sneg. Žica je bakrena ...«
Planinski zgodovinarji so dolga leta iskali dokument, ki bi potrjeval nakup vrha Triglava. Dne 16. septembra 2003 je prišel k takratnemu ljubljanskemu nadškofu in metropolitu Francu Rodetu takratni predsednik Planinske zveze Slovenije (PZS) Franc Ekar »in v pogovoru posebej omenil prizadevanja PZS, da bi uredili skrbništvo nad vrhom Triglava in Aljaževim stolpom. Kot je splošno znano, je znameniti triglavski župnik Jakob Aljaž od oblasti za pet goldinarjev odkupil vrh Triglava in dal nanj postaviti stolp, oboje pa je podaril tedanji planinski organizaciji, Slovenskemu planinskemu društvu.« Tako je takrat v uradnem sporočilu Slovenske škofovske konference napisal dr. Janez Gril. »Nadškof Rode je predsedniku PZS zagotovil, da bodo v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani ponovno pregledali, ali je kje ohranjena Aljaževa kupo-prodajna pogodba.«
Odkrita pogodba
In so jo našli. Spisana je na dveh straneh, v njej so zapisane podrobnosti, za koliko zemlje in za kakšen denar gre, za kupnino v znesku enega goldinarja, s pečatom in podpisi pa je bila potrjena na Dovjem 15. aprila 1895. Kupno pogodbo so sklenili »občini Dovje in Mojstrana kot prodajalki in gospod Jakob Aljaž, župnik na Dovjem, kot kupec«.
Če bi Aljaž dandanašnji kupoval vrh Triglava, bi morali to zemljo najprej odmeriti geometri, v kupo-prodajni pogodbi bi bila natančno označena lega parcele, na pogodbo pa bi se morali poleg kupca podpisati župani treh občin, kajti na vršnem grebenu se stikajo občine Bovec, Kranjska Gora in Bohinj oziroma njihove katastrske občine Trenta, Studor in Dovje, ob tem pa je lastnik ene od dveh bovških katastrskih parcel na vrhu še država. Vse to je zarisano na katastrskih mapah, ni pa izmerjeno v naravi – in še zdaj ni uradno ugotovljeno, v kateri občini stoji Aljažev stolp. Še več: kot nam je povedal Franc Ravnihar iz državne geodetske uprave, najvišje ležeča zgradba v državi niti ni evidentirana v zemljiškem katastru in je uradno sploh ni.
V več kot stoletju, odkar stoji na Triglavu, so vse oblasti Aljažev stolp izrabljale v svoje politične namene, ga barvale v takrat aktualnih državnih barvah in mu na vrh natikale času primerne politične simbole. V enem od prenovitvenih navdušenj so ga trdno zasidrali na približno meter visok kamnit podstavek, na katerem stoji še zdaj.
Ni ljubljanski, ampak slovenski
Leta 2009, ko se je že vedelo, da bo v Mojstrani stal Slovenski planinski muzej, je takratni predsednik PZS Franc Ekar sprožil burno polemiko, ko je predlagal, naj bi Aljažev stolp za vse večne čase zavarovali pred propadom tako, da bi ga prenesli v muzej, na vrhu gore pa bi postavili natančno kopijo. Muzealci so se takrat odpravili na vrh Triglava, stolp natančno pregledali in ugotovili, da bo tam zdržal vsaj še eno stoletje, da pa ga bo treba pokrpati.
Pri tej ugotovitvi je ostalo, letošnje poletje pa so se brušenja, kitanja in pleskanja lotili člani društva Prijatelji Triglava in stolp obnovili, za kar so bržčas imeli dovoljenja varstvenikov kulturne dediščine, restavratorjev in Planinskega društva Ljubljana Matica. Natančni varstveniki kulturne dediščine so ob tem zmajevali z glavo: to je tako, so rekli, kot da bi se obnove Robbovega vodnjaka, dokler je še stal sredi Ljubljane, lotili kamnoseki in fasaderji ali obnove fresk soboslikarji. Poleg tega je vprašljivo tudi soglasje ljubljanskih planincev, saj je Jakob Aljaž stolp podaril SPD, se pravi vsem slovenskim planincem, ne samo ljubljanskim. Kot se zdaj razume, je lastnik tega kulturnega spomenika država, skrbniki pa Ljubljančani.
Če bi bila za to volja, bi lahko geodeti še letos izmerili vrh Triglava, na njem določili meje katastrskih občin, povedali, v kateri občini stoji Aljažev stolp, in ga vnesli v zemljiški kataster, varstveniki pa bi ga vrnili PZS kot naslednici SPD. V Planinskem vestniku je bilo namreč že leta 1933 med lastnino osrednje slovenske planinske organizacije navedeno, da je SPD lastnik »Aljaževega stolpa vrh Triglava, ki ga je postavil Aljaž in ga podaril Osrednjemu društvu«.
Marjan Raztresen