Peter Muck: Nekoč je bilo tako ...
Prvi, ki si je izmislil plezalno vadbo kar v Ljubljani, je bil France Zupan. V kleti si je omislil težko mesto v steni. Potrebno je bilo prečiti kletni kot po ozki polički talnega zidca (cokel), kjer se ni bilo možno nikjer oprijeti razen ob nizek strop ...

Ne samo v današnjem času, tudi povojna plezalska generacija se je dobro zavedala, da moraš biti kolikor toliko močan in spreten, da se boš lahko uspešno loteval težjih plezalnih smeri.
Danes sta postala plezalna vadba in namensko prehranjevanje cela znanost. Včasih smo si pa pomagali na različne načine in o tem bi bilo morda zanimivo kaj povedati. Hribov namreč nismo imeli na dosegu roke, da bi se lahko pogosto utrjevali v skalah, pa tudi v službo in v šolo je bilo potrebno hoditi. Zato smo si pomagali s tem, kar smo imeli v bližini. Takrat ni bilo prostih sobot, vrstile so se pa tudi udarniške nedelje, ki si se jih moral udeleževati, drugače si bil pri oblasti slabo zapisan.

Treningi na "umetni steni"

Prvi, ki si je izmislil plezalno vadbo kar v Ljubljani, je bil France Zupan. V kleti si je omislil težko mesto v steni. Potrebno je bilo prečiti kletni kot po ozki polički talnega zidca (cokel), kjer se ni bilo možno nikjer oprijeti razen ob nizek strop. To umetnijo je Francelj odlično obvladal in še nekateri drugi. Jaz ji pa, mislim, nisem bil preveč kos.
Nekaj podobnega smo kasneje izumili na Aljaževem domu v Vratih. Tu je bilo potrebno prečiti zunanji vogal doma in doseči straniščno okno, zato smo ta dobro znani plezalni detajl imenovali "skretova prečnica". S ponosom priznavam, da sem jo zmogel, saj sem lahko tam na skrivaj vadil. Leta kasneje pa so fasado nekoliko spremenili, tako da je potem prečnica izgubila veliko težavnosti.
Ugotovili smo, da moraš imeti mišice za dviganje v rokah in prstih zelo krepke. Za vadbo so bili primerni leseni robovi podbojev vrat. Čim ožji in čim višji je bil rob, toliko bolje. Doma sem imel za vadbo kar primeren visok podboj, tako da sem moral poskočiti, da sem ga dosegel. In kadar sem šel iz sobe v sobo, sem se vedno obesil nanj in se nekajkrat dvignil. Mama se je pa pokrižala.
Meka za plezalno vadbo je bil Ljubljanski grad in to predvsem na Šancah. Tu je bilo za vadbo veliko možnosti, pa tudi gledalci so bili, kar te je še bolj vzpodbujalo. Najlažje preplezljiv je visok zid na jugovzhodni strani Šanc, iz katerega molijo veliki kosi grajskega peščenjaka, zaliti s cementno malto. Trd oreh pa so bili oboki na severozahodnem kraku. Tu so se kalili talentirani plezalski zagrizenci, kot je bil na primer Igor Levstek, in tam viseli cele ure kot pajki na z znojem omaščenih oprimkih. Stebri obokov iz podpeškega apnenca so bili stalno oblegani, tako da si težko prišel na vrsto. Zame pa je bilo precej vseeno, ker s temi stebri nisem imel sreče in sploh niso bili na moji valovni dolžini, zato sem se vanje kmalu nehal zaganjati. Rimski zid, ki je danes dobesedno "prelepljen" s študenti iz bližnjih faksov, pa takrat za nas še ni bil zanimiv.

In treningi v šmarnogorskem plezalnem vrtcu

Zelo koristno vadbo, kjer je bilo možno uporabiti tudi opremo, smo imeli v pečinah Šmarnogorske Grmade. Ob tem bi bilo potrebno omeniti balvanček pod Velikim Turncem. Danes je povsem razsut, če ga je sploh še kaj. Zlesti na balvanček, ki smo ga po neki smeri imenovali Skalca, pa ni bilo vsakemu usojeno, moral si se nekaj časa zaganjati vanj. Bil sem nemalo ponosen, ko sem končno uspel.
Pri Skalci smo imeli priljubljeno zbirališče, kjer smo kurili ogenj, pekli krompir in izpraznili kakšno steklenico vina. Z nami so bila tudi dekleta, ki smo jih prepričevali, naj zlezejo na Skalco. Nekatere so se balvančka res lotile, toda brez uspeha. Fantje smo stali spodaj za njimi v pripravljenosti, če bi katera nerodno odskočila. Toda moji refleksi so takrat nekoliko zatajili. Ena od deklet je bila zelo spretna in je že kazalo, da bo prišla čez. Toda rada bi bila ulovljena, pa se je nenadoma izpustila, ker je bila sigurna, da jo bo nekdo ulovil. Bil sem najbližji, vendar nepripravljen. Priskočil sem z razprostrtimi rokami, zgrešil in deklica mi je priletela z zadnjico na iztegnjeni palec in mi ga zvila. Vesela družba mi je takoj postregla s pritlehnimi pripombami in gestami, ki pa jih zaradi moralne neoporečnosti tega mesečnika ne bom razkril. Kdor pa ima radoživo ljudsko domišljijo, bo uganil, kaj vse je bilo rečeno z domiselnimi izrazi.
Naš AO je nekoč dobil novega člana, Sandija Blažino. Seveda smo ga takoj privedli do Skalce, da bi videli, iz kakšnega testa je novi fant, in ta novi fant nam je pokazal, da smo pravi amaterji v balvanski plezariji, saj je Skalco premagal z nekaj gibi. Mi smo bili seveda presenečeni, nekateri celo neprijetno. Nato nam je povedal, od kod njegovo znanje¹. Sandija smo začeli posnemati. Popularnost Skalce pa je zlagoma zamrla, ker potem v njej nismo videli nobene težavnosti. Leta kasneje sem občasno obiskoval to pečevje. Na Skalci so se medtem pojavili množični sledovi inštruiranja modernejše plezalne tehnike. Nato je nekdo, ali pa je bil le naravni erozijski pojav, odkrhnil njen zgornji rob in kot učni pripomoček je postala nerabna.
---------------------------------------
¹Sandi Blažina je izšel iz tržaškega plezalskega kroga in se je izmojstril v alpinistični šoli Glinščice.

Organizirana telovadba za alpiniste

V povojnem času je vodstvo AO Matica presvetlila pametna ideja. Organiziralo je alpinistično telovadbo v telovadnici Narodnega doma v Ljubljani. Na žalost nismo imeli pravega inštruktorja in smo se urili bolj ali manj individualno. Med telovadnimi orodji je imel prednost drog. Na njem je blestel nihče drug kot Milan Hodalič v prelepi telovadni majici. Znal je celo nekaj telovadnih elementov, največ smo vadili sklopko (gimnastični element) v prepričanju, da se bomo lažje zavihteli čez previs. Precej smo tudi plezali po vrvi, hodili ritensko po gredi, delali sklece na iztegnjenih prstih in počepali na eni nogi. Slednje mi je kar šlo, tako da sem potem na osnovi te vadbe dobro obvladal kazačok. Opazil pa sem, da telovadna spretnost ni bila nujno povezana s plezalsko sposobnostjo in gorniško pripravljenostjo. Pravzaprav je bila ta sposobnost vsaj v tistih začetniških časih, pa mogoče tudi še danes, odvisna tudi od tega, s kakšnim poklicem in fizično dejavnostjo si se ukvarjal.

Nekateri so imeli prednost zaradi poklica

Marjan Keršič – Belač je bil na primer kipar. Znal je zabijati kline in kopati s cepinom stopinje, da ga je bilo veselje gledati. In tudi tisti, ki so se ukvarjali s kmetijstvom, so imeli krasen celoletni trening za kopanje stopinj, saj so vse leto okopavali koruzo, krompir in ostale poljščine.
Jože Govekar – Jozva, elektroinštalater. V svoji učni dobi je delal na daljnovodih. Spominjam se njegove zgodbe, kako je nekega dne padel z daljnovoda, ko so mu med delom spustili električni tok v žice – in ostal živ.
Slavc Šikonja, dimnikarski mojster. Občudoval sem ga, kako je znal ravnati z vrvjo. Posebno umetelno je obvladal zoprno zvijanje vrvi. Na spreten način jo je po dimnikarsko vrtinčil, da se mu je kar sama navijala v kolobar.
Z grozo se spominjam tudi fanta, ki se ni nikoli utrudil. Bil je "hudič" v živi podobi. Uroš Župančič, znani skalaš in prav tako znan po svoji nečloveški vztrajnosti in vzdržljivosti, bi bil pravi smrkavec proti njemu. Ta fant je bil namreč skladiščnik in se je ves ljubi dan vzpenjal po lestvah ter ob tem prenašal težke zaboje.
Neko zimsko nedeljo sem doživel pravo sramoto na strmi gozdni poti med zaselki na Paškem Kozjaku, obenem pa sem spoznal neverjetno prilagoditev človeka na nevarne terenske razmere, in to ljudi, ki so komaj kdaj slišali za dereze in cepin. Pot je bila okovana v živ led, tako da nisi imel kam stopiti, da te ne bi odneslo. Seveda pa za neki Paški Kozjak nisem vzel s seboj derez ali vsaj žabic in edini izhod je bil, da sem ril ob poti po globokem snegu. Nenadoma pa se je na ledeni poti pojavila skupina pražnje oblečenih ljudi. Očitno so šli od maše. Mešana spokojno razpoložena družba je bila to, od otrok do starčkov. Na nogah so imeli navadne čevlje z usnjenimi podplati, a niso lovili ravnotežja, krilili z rokami in se držali pod pazduho. Začudeno so me gledali, ko sem ril v globokem snegu, kot da sem nekakšen gozdni duh. Nek nesramnež je le pripomnil, da rastejo gobe v jeseni in naj pridem takrat …

Zanimivi "poklici močnih prstov"

Višek alpinistične vadbe v dejavnosti svojega poklica pa je dosegel Zvone Škodič, čevljarski mojster. Postopek robljenja usnja mu je roko in prste učvrstil v jeklo. Kako to vem? Fantje smo se šli v kočah razne igrice, kot na primer polaganje rok. Tu sem bil prvak jaz in to z levo roko, ki sem si jo močno okrepil, ker sem igral na harmoniko. Potem ko sem Zvonetu uspešno položil levico, mi je predlagal, da si preizkusimo še prste. Zahakljala sva si sredince in začela zavijati, a kot bi mignil, sem moral popustiti. Sploh nisem imel občutka, da je tisto človeški prst, temveč nekakšen debel železen kavelj, oblečen v človeško kožo. Poizkusil sem še z drugo roko in nič, on se mi je pa samo smejal. Poizkusili so tudi drugi in zopet nič. Potem ko je povedal, od kod izhaja ta njegova moč v prstih, ga nismo več izzivali, saj smo hoteli ohraniti svoje prste. Seveda smo mu pa molče zavidali njegovo jekleno pest in tuhtali, kaj vse bi bilo z njo možno doseči.
Kaj pa glasbeniki? Ker to dejavnost malo bolj poznam, vem, da imajo kitaristi in basisti prste na levi roki močne in utrjene, ker stiskajo vrat instrumenta in tanke napete strune, ki se pri začetniku boleče vrežejo v blazinice na prstnih konicah. Od dolgotrajnega igranja utrjena roka pride zelo prav, žal pa samo leva. Klavirski virtuozi imajo lahko težave pri izvajanju mojstrskih del, posebno, če je naporno plezanje povezano z nizkimi temperaturami. Igranje na klavir pa smo v naših mladostniških časih zlobno imenovali trepetanje prstov na oprimkih v težjih mestih. S tem, iz fantovske "žlehtnobe" porojenim etiketiranjem smo se norčevali iz mlečnozobih začetnikov. Priznam pa, da sem tudi jaz pred davnimi časi pri skrajnih naporih "zaigral na klavir" kakšno pretresljivo skladbico.

Moji morski podvigi

Prišla so leta in moj vertikalni način razmišljanja se je začel obračati v horizontalnega. Toda že iz navade sem moral vedno kaj brskati po skalah. To sem rad počel med letovanji na morju. Skalnata dalmatinska obala nudi za to početje veliko možnosti, je pa tudi priložnost, da se pripraviš na jesenske gorske podvige.
Bil sem eden prvih, ki je hodil na plažo z nahrbtnikom. Sedaj je to nekaj povsem običajnega, v povojnih letih in še mnogo kasneje pa so vsi vlačili šaro za na plažo v potovalkah, pa debelo so me gledali, kako sem se sprehajal ob obali z nahrbtnikom, iz katerega so molele plavuti, zložljiv sončnik in zvitek šlarafije. Vedno sem hodil v kakšen osamljen zalivček, kjer se je bilo možno pretegovati po obalnih pečinah. Tudi ko sem hodil do zalivčka, nisem šel nikoli po stezah, temveč sem plezaril vzdolž obale. Za te pohode sem si zaradi ostrega skalovja in trnja obuval gojzerice, s katerimi sem tudi vzbujal pozornost, ko sem skakal preko teles, ki so se pražila na soncu. Še dobro, da nisem vzel pohodnih palic, saj bi z njimi lahko vzbudil pozornost novinarjev. Pa bi pisalo v Riječkem listu: "Došao nam neki Slovenac i tražio snijega na Televrinu, a srečom zaboravio skije." ²

² Prišel je nek Slovenec in iskal sneg na Televrinu (vrh na otoku Lošinju), vendar je na srečo pozabil smuči.

Kam je izginila naša "umetna stena"?

Danes skale samo še opazujem. A tudi to je zanimivo, posebno, če imaš kaj domišljije. Podrobno si ogledujem razčlembe in ugotavljam, kje bi se lahko prijel in kam bi se oprl z nogo. Izmišljam si razne smeri ali krožne ture, ki so do danes verjetno že velikokrat preplezane in prehojene. Pa me pri tem premišljevanju zmoti prijatelj: "Kaj pa strmiš v to pečevje? Tja se ne boš nikoli več privlekel, ker ti tega gospod EMŠO ne dovoli! Raje poglej tisto 'samohodko', kako jo reže v klanec."
Za ta prispevek sem hotel narediti tudi fotko že omenjene poličke v Zupanovi kleti. Od takrat, ko je Francelj kazal svojo umetnijo, pa je minilo že 62 let in na moje veliko razočaranje je ni bilo več. Očitno jo je zidar pri prenovi ometa zravnal z zidom. Toda nisem ostal praznih rok. Francelj je kljub letom ostal zvest skrbi za svoje fizične sposobnosti.
Pokazal mi je nekaj vaj s pohodnimi palicami, nato pa se je zgodilo čudo. Pod stopnicami v podstrešne prostore ima nameščeno jekleno palico kot nekakšen mini telovadni drog. Ga je zgrabil in pričel dvigati, kot da je brez teže, in od presenečenja sem ga pozabil fotografirati.
Sam imam doma polno možnosti za tako dviganje in zelena zavist in slaba vest sta me razjedali ob pogledu na lahkotnega Franceljna, da bi tudi jaz … Toda prekoračil sem razmerje moči med telesno težo in sposobnostjo svojih ročic. Nikoli ne bo več tako, kot je bilo.