Na presenečenje ostalih članov ekspedicije je Mallory za svojega soplezalca pri poskusu naskoka na vrh Everesta izbral 22-letnega Irvina.
Pri tej odločitvi je, kot kaže, odigralo odločilno vlogo tehnično znanje ravnanja s kisikovo opremo, ki je bil očitno pomemben dejavnik pri odločitvi Malloryja. Med člani odprave je bilo nekaj razprave, a njegova odločitev je obveljala.
Irvine je bil uspešen študent in zelo dober športnik. Predvsem se je odlikoval v veslanju, ki ima v Angliji izredno dolgo tradicijo in posebno mesto med študentskimi športi. Z gorami ni imel veliko izkušenj. Srečanje na valižanski gori Foel Grach z Noelom Odellom, ki je bil navdušen nad športnimi sposobnostmi mladega Irvina, je prineslo povabilo k odpravi na Everest leta 1924.
Na odpravi se je izkazal s tehničnim znanjem. Izboljšal je aparate za kisik in tako radikalno izboljšal njihovo funkcioniranje in moč. Prav tako je usposobil kamere, kamp postelje, plinske peči in številne druge naprave. Bil je splošno priljubljen in si pridobil spoštovanje svojih starejših kolegov za svojo iznajdljivost in trdo delo.
Svoj »zadnji vzpon« sta pričela 6. junija leta 1924. Naše časopisje je že takrat sledilo njuni usodi …
TRAGIKA EKSPEDICIJE NA MT. EVEREST
V nedeljo smo zapisali na koncu odstavka »Mont Everest se brani« tele besede: »Pa bodo spet šli.« In so res šli, okoli 6. junija, in je poslal Norton, voditelj ekspedicije, brzojavko v London, s tole vsebino: »Mallory in Irvine pri zadnjem poskusu ubita. Ostali srečno prišli nazaj v izhodno taborišče.« V št. 131 smo govorili o Malloryju, najboljšem med najboljšimi.
On je bil tisti, ki je prišel leta 1922 brez kisika do višine 8168 metrov, z Nortonom in Somervellom. V zadnjem letošnjem poročilu je pisal: »Tretjič bomo napadli. Ta napad bo zadnji, naj si se konča dobro ali. slabo. Ne pričakujemo nobene milosti od Mt. Everesta.«
In Čomolungma, kraljica in mati zemlje, je slišala te besede, drzne so se ji zdele in pripravila je Маlloryju grob, veličasten grob ob podnožju svojem.
O kraju in načinu katastrofe bomo še natančno poročali.
Slovenec, 24. junij 1924
Tragedija ekspedicije na Mount Everest
Poročilo o zadnjem poskusu
Glasom zadnjih poročil o tragični usodi ekspedicije na Mount Everest so plezalci z najvišjega šotorišča v višini 23 tisoč čevljev v treh odločilnih pohodih skušali obvladati strmine zadnjih 6000 čevljev ter se povzpeti na najvišji vrh sveta.
Vsi trije pohodi so se izvršili v razmeroma ugodnih razmerah. Divjanje monsuna se še ni bilo pričelo. Prvi pohod prof. Malloryja in podpolkovnika Brucea ni uspel, ker so nosilci domačini odklonili nadaljuje sodelovanje.
Na drugi pohod sta se odpravila podpolkovnik Norton in dr. Somervell, ki sta nad zadnjim šotoriščem dosegla višino skoraj 27.000 čevljev ter se s skrajnim naporom povzpela do 28.000 čevljev višine, potrebovala pa sta za vsak korak sedem do deset dihljajev ob 180 utripih žile v minuti; po vsakih 20 m plezanja pa je bilo treba daljšega odmora. Opustiti pa sta morala nadaljnji pohod, ker — kakor je ugotovil dr. Somervell — človeška konstitucija take višine več ne prenese. Bil je lep sončen dan brez vetra; vrh je bil videti tako blizu, da bi se ga z roko prijelo. Oba zadnja poizkusa sta se vršila brez aparatov za kisik, da se teža nekoliko omeji.
Dne 6. junija sta se s šotorišča štev. 4 odpravila na tretji pohod profesorja Mallory in Irvine z osmimi nosilci in aparati za kisik, hoteč prenočiti v najvišjem šotorišču, naslednjega dne pa s pomočjo aparatov za kisik izvršiti zadnji letošnji poskus. Z daljnogledi so ju zadnjič še opazili v višini nad 28.000 čevljev. Kazalo je, da je vse v redu in da plezalca dobro napredujeta. Od tega trenutka ju nihče ni več videl.
Domneva se, da ju je zalotila kaka alpinska nezgoda ali pa da so odpovedali aparati za kisik ter tako povzročili katastrofo v trenutku, ko sta že skoraj dospela do vrha.
Po večdnevnem čakanju se iskanje ni moglo več nadaljevati, ker je začelo nastopati viharno vreme. Udeleženci pohoda so uvideli brezupnost rešilne akcije. S težkim srcem so nastopili pot navzdol.
Jutro, 1. julij 1924
Tragedija na Mt. Everestu
Pretresljiva so poročila, v »Matinu« od 28. 6. jih beremo. Ginljiv je lakonizem Nortona in Somervella, pa nam pove vse, govori o nadčloveških naporih pri zadnjem poskusu.
Vemo že, da je taborišče št. 4 bilo na sedlu med Mt. Everestom in goro Čang. Sedaj izvemo, da so v začetku junija šotorili v višini 7500 m, nato pa v višini 8000. To sta taborišči 5 in 6. Od šotorišča 6 sta se odpravila 4. junija Somervell in Norton proti vrhu. — Kdor ima še »Slovenca« št. 131, si začrta šotorišče 6 pod višino 8168 m, doseženo l. 1922 brez kisika. — Somervell pripoveduje: »Odšla sva z Nortonom zjutraj ob tričetrt na sedem. Počasi sva šla, proti vzhodu, kjer so se kazali prvi svetlobni žarki, dočim sva bila midva še v senci. Brez kisika sva hotel naprej, vsak korak sva se morala ustaviti in parkrat zasopsti. V višini 8200 metrov sva čutila naenkrat spremembo, desetkrat sva morala po vsakem koraku globoko dihniti, na tri ali štiri metre sva morala počivati eno minuto ali dve. Bila sva na kraju tega, kar more človek zdržati. V višini 8300 m sem moral reči Nortonu, da ne morem naprej. Držalo me je v grlu in bil sem popolnoma brez moči. Usedel sem se na sončno mesto in Norton je šel sam naprej. Eno uro se je še boril in je bil na koncu ure 25 metrov više kakor jaz! Tudi on ni mogel več. Bilo je pol treh in treba je bilo iti nazaj. Dosegla sva višino 8333 metrov. — To je preračunano po angleških čevljih, čevelj = 30.48 cm —: Pogled s te višine je bil sijajen.
Gori Gjačina in Čujo, ki sta med najvišjimi na svetu, sta bili že dosti pod nama. Videla sva ocean vrhov, bleščečih se v soncu. Zdelo se nama je, da vladava vsemu svetu, kakor bogovi. Sestop ni bil prav nič lažji. Ko sva prišla do višine 7500 m, št. 5, je sonce zašlo in dolgo sva še morala hoditi, v popolni temi. Na srečo sta nama prišla nasproti Mallory in Odell, s svetilkami.« Ta dva sta šotorila na sedlu. 8333 m je več kakor l. 1922, ko so dosegli 8321 m. Ker je vrh visok 8882 m (ali pa 8840 m), ni bilo več daleč, vetra tudi nobenega, a človeška konstitucija ni zmogla več, 180-krat je udarjala žila na minuto.
6. junija sta odšla Mallory in Irvine k zadnjemu naskoku, od št 4. Osem nosačev sta imela s seboj in aparate s kisikom. Hotela sta šotoriti v višini 8000 m, torej št. 6, in prihodnji dan zadnjič poskusiti. Videli so ju še v višini 28.000 čevljev, torej 8500 metrov, vse je bilo v redu in plezalca sta nepričakovano dobro prodirala. Od tedaj naprej ju pa ni videl nihče več.
Ker je bilo vreme dobro, se je morala pripetiti kakšna turistovska nesreča, ali pa so aparati s kisikom odnehali in povzročili katastrofo.
Več dni so čakali, za njima niso upali, ker bi se bilo vreme lahko naenkrat spremenilo. In so šli nazaj. Kraljica in mati zemlje jima je pripravila najveličastnejši grob na svetu.
Slovenec, 1. julij 1924