Sončen vikend smo spet preživeli v Avstriji - tokrat nekoliko bliže, a še vedno daleč, ko je treba po turi v avto...
Primož Blaha
Vseeno smo dobro izkoristili dva dneva za odkrivanje novih hribov - in, glede na mešane razmere, tudi precej odlično smučali.
V soboto smo se zapeljali skozi Gmünd in vasico Dornbach ter po dobri makadamski cesti do zapornice na okoli 1200 m. Kljub senčni strani se je šele tu začel sneg, tako da je bila cesta v spodnjem delu le za silo zasnežena (za vzpon dovolj, pri spustu smo šli zadnji 2 minuti peš). Do okoli 1500 m višina snega hitro naraste, tam smo zapustili cesto in skozi redek gozd dosegli naselje vikend hiš na okoli 1700 m. Hiše imajo lep razgled nad dolino in hribe na drugi strani, nad njimi pa se razprostira širno pobočje, poraslo z redkim macesnovim gozdom, ki sega dokaj visoko pod greben. Sneg je tu lepo zaščiten pred soncem in vetrom, da se nam je že med vzponom kar smejalo - kako da smo na celem hribu srečali tako malo ljudi, ne vem.
V prijetnem soncu in brezvetrju smo dosegli greben, po katerem ni tako blizu do vrha. Sprva širok greben je višje občasno bolj skalnat in ozek, vendar smo brez posebnosti prišli do vrha. Bartlmann ima tri vrhove, ki se lepo vidijo z avtoceste, najvišji je srednji (2416 m). Mi smo zaključili na "smučarskem" vrhu (2350 m). Vmes je okoli 50 m globoka škrbina, do tja je strm spust in nato dokaj strmo pobočje do glavnega vrha.
Čeprav se nam v tako veličastnem vremenu ni nikamor mudilo, bi bilo bolje odsmučati malo prej, saj so SV pobočja po 13. uri prešla v senco. Pa nič hudega. Z vrha sprva po spihani in mešani podlagi do izravnave v grebenu, potem pa kar navzdol (tako smo se sicer odrekli širokim pobočjem, kjer smo se vzpenjali, ampak smo si prihranili neugodno prečenje nazaj po grebenu). Tudi pod grebenom je veter ustvaril nekaj skorje, a nižje je bilo čedalje bolje in že kmalu smo navdušeno drveli v 20-30 cm suhega snega po praktično nedotaknjenih planjavah vse do ceste, kjer smo jo na vzponu zapustili. Tudi po cesti je šlo zgoraj super, nižje čedalje bolj previdno, dokler nismo odnehali nekaj sto metrov pred avtom.
V nedeljo smo se zapeljali na prelaz Katschberg in mimo smučišč po gozdni cesti, kjer smo parkirali na SV strani vrha Tschaneck na okoli 1700 m. Snega je na tej višini več kot dovolj. Nadaljevali smo na smučeh po cesti, ki obkroži vrh do planine, kjer stoji Pritzhütte. Cesta se skoraj več spušča kot vzpenja, povrhu je polna konjskih drekov, saj do koče vozijo sani s konjsko vprego. S planine se odpre pogled na Kareck (2481 m) in njegovo strmo vzhodno pobočje, ki ni bilo videti nič kaj prijazno, v sredini je bil tudi talni plaz.
Povzpeli smo se sprva po širokem pobočju proti desni do SV grebena, kjer nas je pričakal nadležen veter in nas spremljal vse do vrha. Okoli teh hribov tudi sicer rado piha in greben je bil v temu primernem stanju: ponekod spihan do tal, vmes pa trde, pomrznjene ploskve in vse vrste zastrugov. S smučarskega vidika vzpon do vrha torej ni bil ravno smiseln, a lep razgled je odtehtal tudi slabšo smuko. Do vrha smo prišli s srenači brez večjih težav, na vrhu pa je veter občasno povsem ugasnil, da smo lahko opazovali vrhove od Visokih in Nizkih Tur, Nockbergov, do domačih Julijcev, Karavank in vse do Kamniško Savinjskih Alp.
Čisto zgoraj je bilo kar v redu, nižje po grebenu ali malo pod njim pa precej trdo, vendar bolje kot smo pričakovali, saj se je dalo čisto spodobno zavijati. No, prava smučarija se je začela na okoli 2100 metrih, ko se greben prevesi v lepo pobočje, poraslo z redkim gozdom. Kljub bližini smučišča z visokim izhodiščem, smo na celem hribu videli le dva smučarja, in tudi obilje suhega snega je bilo še nedotaknjenega. Tako smo že po prvih zavojih pozabili na bolj zahteven spust zgoraj, do Pritzhütte smo privijugali z nasmeški do ušes.
V izogib štamfanju po posrani cesti smo spet nalepili pse in se povzpeli mimo Hanslbauer Hütte in v prijetnem zavetrju do gozdnega roba na severni strani Tschanecka. Spust skozi redek gozd v nedotaknjenem pršiču je bil spet odličen do kolovoza, po katerem smo prečili nekoliko v desno in pociljali skozi gozd naravnost do avta. Lep vzpon na razgleden vrh in super smuka v gozdu - tisti neugoden spust po vetrovnem grebenu je bil pa v opomin, da hribov nikoli ne gre jemati zlahka.