PD Onger - Miha Pavšek: ... na zadnji julijski dan ali - kako so Trzinci (na)skočili (na) Bavški Grintavec
Tako mene kot verjetno tudi drugih od kar 17 udeležencev izleta (13 otrok + 4 spremljevalci) na Bavški Grintavec, je šele z nekajdnevno zamudo doseglo spoznanje, kako velik in zahteven podvig smo opravili zadnji julijski dan.
< Celotna objava (z veliko fotografij) na spletnem mestu PD Onger - Trzin >
/.../ Potem, ko smo se v zgodnjem sobotnem jutru pripeljali skoraj do parkirišča pred Florijem v Zadnji Trenti (na zemljevidih piše 962 m), so skrivali oblaki le še najvišje vrhove. Jutro je bilo sveže, dan dolg, oblaki v razkrajanju, veter v pojenjavanju in, kar je morda najbolj pomembno, z nami spočita četica mladih planincev. Po skoraj dveh deževnih dneh so bili naravnost lačni vrhov ... in kocka je padla – gremo na Bavškega, danes ali nikoli!
Vzpon nanj je bil svojevrstna gorska suita. Za to zaokroženo glasbeno obliko je značilno, da ima najmanj 3, najpogosteje pa 7-8 stavkov, tonovski način njenih delov pa ostaja od prvega do zadnjega stavka enak (v našem primeru so bili to vztrajni koraki trzinskega "drimtima" ...).
1. stavek (andante/zmerno počasi) je izzvenel že na prečkanju širokih prodov oziroma prostrane hudourniške struge Suhega potoka. V 2. stavku (animato/živahno, navdušeno) se je postavila pot že bolj pokonci, saj smo se morali dvigniti nad slapove Suhega potoka (te smo le slišali ...) vse do že zdavnaj opuščene planine Zapotok, kjer pa še vedno rastejo borovnice. ...
Krepka malica s počitkom na planini je sicer dvignila moralo, a le prehodno, natančneje do roba planine, kjer se odpre pogled v dolino. In s tem na naslednjih, skoraj 900 višinskih metrov spusta! "Krasna si bistra hči planin" se nam je res pokazala s svojo prepoznavno smaragdno barvo, a kaj, ko smo jo lahko le videli, čeprav bi si jo želeli vsaj slišati in še bolj občutiti. Zadnji, torej 8. stavek (lento lamentoso/počasi in tožeče), se je odvil na tem, kot se je pokazalo na koncu niti ne tako dolgem, a napornem spustu. Nekje na sredi smo občasno že lahko ujeli zvoke narodno zabavne glasbe, ki so prihajali s kampa na začetku Lepene. Vsaj to nas je navdajalo z upanjem, da bomo enkrat vendarle prišli v dno doline. Po zadnjem počitku v gozdnem (bukovem) rezervatu Lemovje, smo prečili še istoimensko pobočno polico (ta se boči še več kot 300 metrov nad dolinskim dnom), kjer je bilo še pred pol stoletja nekaj kmetij. Vendar je bilo tukajšnje življenje eno samo "matranje", saj so morali iz doline prav vse prinesti na ramah (tudi danes še ni ceste, ker so gozdovi gospodarsko nezanimivi ...), poleg tega ni tu nobene vode, seno pa so med drugimi vozili tudi po žičnici s planine Nad Sočo. Voda privre na dan šele v Soči pod Sočo in končno smo "pricurljali" - do druge od obeh Soč - tudi mi. Z vrha smo potrebovali nekaj več kot štiri ure, za vse skupaj pa celih enajst! In potem je bilo vse drugače, saj veste kako je, ko je konec vsega hudega. Kmalu so prišli po nas taksisti Urša, Lado in Polona in nam sporočili dve dobri novici na črko Č - v taboru vas čakajo Rezkini čufti, zvečer pa bo Simon pekel čevapčiče. Še enkrat več se je torej pokazalo, da gora ni nora, ampak je nor tisti, ki gre gor ter še bolj oni, ki ostane dol ...
Pa prid'te kdaj z nami še vi, pač, takle mamo tlake na taboru!
Z orlovskim peresom zapisal: Miha Pavšek