Zima v pravem pomenu besede, vsaj za lanskega tečajnika
Gregor Primc: Zima oziroma plezanje pozimi me že dalj časa “srbi”, zato sem prosil Pivarja za konkreten uvod v zimsko plezarijo. Dan prej so bile razmere po Slovenskih gorstvih preprosto čudne, bodisi snega do pasu, bodisi nič. Dogovoriva se, da končni cilj dorečeva zjutraj, smer pa vseeno začrtava proti KSA ali Karavankam.
Ob 6h pade odločitev za Kalško goro. Rezervirano, če ne bo plezanja, bo pa vsaj zimski pristop. S parkirišča štartava okoli 7h, cca. 2h solidnega dostopa do Cojzove koče. Pavza, oblačenje, čokoladica in čaj ter gas proti steni – ne vedoč koliko časa bo trajalo. Pivar mi je že po poti nakazoval Belačev steber, “tjale greva”. “Zgleda fajn”, pravim, saj vnaprej nisem vedel kam greva (plezal sem kot drugi).
Prvi raztežaj je bil kratko malo “čuden”. Snega za vzorec, pa tudi razčlembe za orodjarjenje niso bile ravno globoke (sicer dovoljšne za kline, zatiče ter sem in tja kakšnega metulja), naklonina pa tudi poštena. Od daleč 1. raz. ni izgledal nič posebnega, ob plezanju sem se pa še kako nadihal. V toolišču vseeno nimaš nahrbtnika in N kilogramov opreme. Ko pridem do razdalje 2 m od Pivarja je moj prvi komentar “f**, tole je pa next level (pa nisem ravno kavč selektor). Priplezam do sidrišča, najprej debele rokavice, ker prstov ne čutim več, potem preklop na varovanje in Pivar že leti. Sledi drugi, najtežji, raztežaj, kjer vertikalna zajeda lepo nakazuje smer. Podajam po malo in malo, napredovanje je precej počasnejše kot pri letnem plezanju. Pivarju se ob plezanju v zajedi smeji, mene pa že “skrbi”. Skrbi so bile odveč, plezarija drugega raztežaja je bila res odlična. Nekaj malega ledu in trdega snega v zajedi, izven pa mešano in ponovno precej orodjarjenja. Pri sidrišču tokrat drugačen komentar “pfu me je navilo” (seveda samo mene). Sledi tretji raztežaj, ki je ponudil precej dobre podlage za “pikanje”, vključno s travo ter proti koncu za nameček še z delom s precej sipkim snegom in posledično besnim iskanjem hook-ov. Po prvih dveh raztežajih (in lažjemu tretjemu), je bil zadnji, četrti, “walk in the park”, no, z manjšo oviro zapletanjem štrika. Po izstopu še vedno opremljena kar hitro odideva do sestopne grape.
Posebna previdnost je bila potrebna pri ritenskem sestopu po normalki; večinoma dobra, trda podlaga, mestoma sipka, udirajoča. Previdno se izogibava manjšim kložam. Ob sestopu do Cojzove koče me čaka še pobiranje pozabljenega klina v sidrišču. Moj oči bi rekel: kdor nima v glavi ima v nogah.
Do vrha sva potrebovala okvirno 4 ure in pol, kljub temu, da je smer sorazmerno kratka! Napredovanje je precej počasnejše kot pri plezanju poleti, mraz in rokavice pa tudi doprineseta k počasnejšemu izvajanju manevrov in nameščanju/pobiranju varoval. Precej pove že dejstvo, da sva prvi sendvič pojedla in prvi požirek naredila pri Cojzovi koči pred sestopom v dolino nekaj po 16h.
Pivarja pa zlahka opišem z eno besedo – mašina. Suvereno, umirjeno, odlično postavljena varovala ter z ravno prav nasveti! Dogodivščina me je še bolj navdušila nad zimsko plezarijo, kljub temu, da je celotna tura z orodjarjenjem z derezami nakazala na šibke mečne mišice. Še na mnoge zimske ...
#orodjarjenje #zimska