Poletje je dodobra prevetrilo naše misli, zimska sezona je že daleč, turno smučarska je odmaknjena malo manj, spomin in povzetek je tako še precej svež.

Temperaturno smo dočakali nekaj vročih dni, zato mnogi z veseljem pogledujemo proti dvodelnim (bikini) kopalkam. Mimogrede mi čez možgane švigne misel in dejstvo, da bikini kopalke niso pogruntavščina zadnjih desetletij, ampak so bile športnice v toplem delu leta že v 4. stoletju tako oblečene. Vsaj na Siciliji je bilo tako.

Seveda se tudi v turno smučarskih krogih razmišlja podobno. Lep primer se je na naših forumih dogajal sredi letošnje smučarske sezone.

Razmišljanje nekaterih novodobnih »post-covid« turnih smučarjev, da so na Hajnževem sedlu odkrili skriti smučarski biser, ki ga je bogokletno omenjati širšim množicam, je milo rečeno, brcanje v temo. Na Hajnževem sedlu so veselo vijugali že pred drugo sv. vojno!

Zatorej, skrite bisere bo potrebno iskati kje drugje. Jaz sem jih v tej sezoni našel kar nekaj.

Dvodelno turno smučarsko sezono (bikini) sem, lahko bi dejal, imel tudi sam. Dovolj dober vzrok imam, da jo razdelim na zimski in na pomladanski del. Vmes sem imel na pol pričakovano (nisem vedel kdaj bo) pavzo, zaradi katere je bil konec zimskega dela bolj intenziven v smislu pogostosti smučarskih tur.

Prejšnjo sezono sem 4.junija končal na področju Großglocknerja, novo smo skupaj z Anžetom in Jero začeli ob koncu novembra nad prelazom Obertauern.

Pod vršnim, slabo zasneženim Gamsspitzom, na severni strani prelaza, je bila smuka zadovoljiva, predvsem pa nova izkušnja za Jero in kot takšna, tura tudi »starim fotrom« ostane v večnem spominu. V naših hribih takrat še ni bilo dovolj snega za turno smuko, zato sem se teden dni kasneje v tiste kraje še vrnil. S Petrom sva v odličnih, pršičastih razmerah smučala strmejše pobočje Seekarschneideja, nad, takrat še nedelujočim smučiščem. Vremensko neverjetno slabe dneve sem poizkušal izkoristiti nad Waldom, nikakršna vidljivost na Aignerhöheju ni bila težava, na nasprotni strani doline pa brez predhodnih sledi popularnega Schöpfinga nisem uspel najti! Bolj kot ne »za nosom«, sem uspel najti vrh Wurmfelda in dan je bil izkoriščen.

V začetku decembra je zasnežilo naše hribe. V kopnem travnata Dovška Baba je lahko hitro dobra izbira, a ob mojem obisku ni bila. Hvalabogu v naših koncih na tako slabo smuko nisem več naletel, počasi je prihajala zima. Teden dni kasneje je bila Baba fantastična, vmes pestro tudi na Pecolu, a je veter sneg na planoti odpihnil v komaj smučljive kotanje. Nekaj dni kasneje so se razmere precej spremenile. Ob koncu  sneženja sem odšel do rumenega spodmola nad Vrh Strmali, zarisal lepe sledi, ocenil razmere proti Škrbini Prednje špranje in naslednji dan zaradi plazovne nevarnosti še pred škrbino v lepih razmerah odsmučal proti izhodišču na glavni cesti.

Nekaj prostih dni okoli Božiča je minilo na smučeh. Jalovčev ozebnik je bil takrat odličen, slabše je bilo spodaj po dolini. Snega v Tamarju je bilo več kot meter, a zaradi trde, tudi ledene doline, sem na tiste kraje za nekaj tednov »pozabil«.

V Avstrijo me je vleklo vse bolj, slabe ali pa nikakršne informacije so tudi na severu postale stalnica. Dobrih opisov skorajda ne najdeš več, vse so, tako kot pri nas »pobrale« instagram zgodbe, ki pa ne povedo praktično ničesar. Lep primer je bila objava odlične smuke z zelo popularnega hriba v Visokih Turah, seveda pa ni bilo omenjeno, da se spodaj zaradi pomanjkanja snega smuči nosi več kot eno uro.

Z Markom sva razmere preverila v Nizkih turah. V slabi zasneženosti sva brez težav prismučala do izhodišča z Grosse Kesselspitze, a so nama sredi hriba zagodli nepokriti borovci, ki so pustili obilo smole na opremi.

Na Faschaunerecku smo upali na lepo smuko čez fantastično pobočje, nismo imeli sreče. Topel dan je naredil slabe razmere, osrednji del je bil zelo slab.

Dan po Božiču sva se z Matejem dogovorila za skupno turo. Na območju skupine Goldberg v Visokih Turah so imeli visoki vrhovi precej snega. Problem nastane z relativno nizkimi izhodišči, zato je bil Stellkopf, izreden smučarski cilj nad Sadnighausom (visoko, zimsko izhodišče) odlična izbira. Sledila sva sveži sledi in kasneje smučala suh nedotaknjen sneg.

Poslabšanje vremena čez »pol Alp« je pričakovano zabelilo samotno turo nad Waldom. Veter na grebenu Felkarspitze, pod vršnim delom Weißecka me je skorajda odpihnil, lepe snežne razmere je pokvarila slaba vidljivost. Nižje, ob boljši vidljivosti sem našel lepe prehode, ki so precej skriti običajni smeri smuke nazaj na planino. Vreme se je umirilo in nekaj dni kasneje sva z Markom odšla proti Viertlecku nad Tweng v Nizkih Turah. Kot Adam v družbi Eve, sva bila zavedena. Kljub orientacijskemu »zajebu« sva sledila smučarskim terenom in na slabo preglednem terenu prepoznala Weißeneck. Smuka lepa, novo področje in končni izplen: sedaj veva kje je Viertleck!

Za slovo od leta smo v kratkih rokavih izredno smučali s Škrbine v Krni dol (Škrbina nad Dolino).

Redko se zgodi, da v trdi zimi odjenjana podlaga naredi takšne razmere. Takrat je bilo v stenah malo snega, sicer plazovno nevarno pobočje je smučarsko povsem navdušilo.

Potem pa Maltaberg v Novem letu. Odlično izhodišče za turno smuko nad Gmündom, sem v preteklih sezonah dobro spoznal. Z letošnjimi turami sem s tega izhodišča presmučal enajst različnih smukov in spustov, nekaj sem jih ponavljal večkrat. Letos sem se najprej podal na klasiko Poisnig. Malo snega je omogočalo smučati sicer plazovno nevarnejšo, komajda nakazano grapo z vrha na jug. »Spotoma« sem odšel še na Stubeck. Naslednji dan sva z Markom po sledeh lokalcev smučala s sedla Lasörn v soseščini Reiterecka. Nepoznan smuk je navdušil tudi zato, ker je tako hinavsko skrit pred pogledi, lepo se ga vidi le z grebena in vrha Poisniga. Da je bila tura popolna sva odšla še na Stubeck. 

Pol meseca slabega vremena in razmer sem občutke in kondicijo vzdrževal na naših in hribih Zahodnih Julijcev. Slabe Karavanke, boljše pod Montažem, Jalovcem in na Krvavcu, kjer sva se s Petrom dobesedno utapljala v mehkobi snega.

Pršič smo šli iskat še enkrat nad Wald. V sneženju je bil spodnji del pobočje Aignerhöheja kot v pravljici. Naporno gaženje navzgor je vse poplačalo plavanje v puhcu navzdol. Najbolj pršičast dan sezone. Naslednji dan smo se te ture še bolj z veseljem spominjali, saj je Romatespitze, bolj točno že spodaj na planini, obrnil vse na glavo. Beton, orkanski veter. Fuj, kakšna borba.

Nevarne razmere v Avstriji zaradi neverjetnih vetrov in s tem nanosov klož sem poizkušal izkoristiti v, nam, bližnjih gorah. Dovška Baba, Pod Kriško steno, Svačica in Žleb iz doline Poden. V Žleb sem odšel popoldan. Ob koncu januarja se je že dalo ob naravni svetlobi smučati tudi popoldan.

Nad Ljubeljem sem tako bil večkrat; Zgornji plot, Osrednja in grapa v SZ grebenu Begunjščice, Suho Ruševje, vse sem obiskal večkrat.

V začetku februarja so odlične razmere nastale nad Tamarjem. Ozebnik in grapa na SZ greben v Malem Jalovcu sta moja priljubljena cilja. Nad tem zadnjim, se je nekaj tednov kasneje, brez nekega velikega vzroka odlomil precejšen del stene. Včasih je  potrebno imeti tudi nekaj sreče. Dolina Tamar je po tem odlomu samevala. Najbrž bo ogromne kupe skal in drobirja poravnala šele naslednja zima.

Že nekaj sezon sem premišljeval o turi v okolici Koštrunovih špic v Zahodnih Julijcih, vse je še bolj postajalo »vroče«, ko smo ob koncu januarja odšli v Zajzero.

Cilj je bil Škrbina Prednje Špranje. Slaba zasneženost kanjona, ki predstavlja prehod med Zgornjo in Spodnjo Špranjo je načel nekaj živcev, so pa bile razmere v škrbini in Zgornji Špranji  odlične, pršičaste. Lepo smučljiv je bil tudi strm prehod mimo slapov.

Sredi februarja je dokončno v tem delu odpihnilo ves mehak sneg, vreme je sodelovalo in grande tura mi je odlično uspela. Čez Viško planino na Škrbino Prednje Špranje, spust pod Mojzesov žleb, na Škrbino Zadnje Špranje, spust nazaj pod Škrbino Prednje Špranje, vzpon nanjo in smuka do izhodišča. Zahtevna smuka čez Mojzesa, veliko strme smuke, celotno turo sam, lepe razmere in 2400 višincev se ne bo kmalu pozabilo.

Naslednji dan še enkrat na zahod. Tura na Škrbino v Krni dol (Škrbina nad Dolino), in spotoma še čez strm JV žleb Škrbine Riomoz. Za zaključek smučanja v naši bližnji okolici sem čez nekaj dni odšel še enkrat preko Viške planine in v trendu odlične smuke na zahodu vijugal še enkrat s Škrbine Prednje Špranje.

Dan prej me je v svoje zavetje zvabila kraljica Visokih Tur. Dolga, naporna tura na Hochalmspitze je navdušila. Razočaranje je bilo le na vrhu, kjer je bil južni žleb (Gössrinne) preslabo zasnežen in tako nesmučljiv.

Do izhodišča v dolini Malte (Gmünder Hütte) je bila gozdna cesta odlično zasnežena.

Dober pokazatelj je tudi primer, kako se časovnica za takšne ture, kot je npr. Hochalmspitze iz Malte (zimska tura) vse bolj pomika nazaj, v sredino zime. Pred desetletji se je tura planirala za konec aprila, saj se je bilo šele takrat možno pripeljati do izhodišča (zaradi snega prevozna cesta), in snega je bilo na dostopni gozdni cesti tudi tak čas dovolj. Sedaj je tura izvedljiva že sredi februarja in gozdna cesta je bila le še14 dni neprekinjena s kopnimi odseki.

Isto turo sva z Markom ponovila teden dni kasneje. Razmere so bile zaradi hladnejšega vremena povsem lepe, a drugačne. Plan je bil nekaj povsem drugega. Labirint gozdnih poti in moja slabša teoretična priprava na turo sta botrovali pametni odločitvi, da sva pravi čas »obupala« in odšla na kraljico.

V dnevih med turama na kraljico, sem šel še dvakrat nad Maltaberg. Wandspitze je severni sosed Poisniga, povezuje ju, v kopnem precej lahek, greben.

Zadaj med Poisnigom in Sternspitzem je v smeri JV skrita fantastična krnica. Spust z vrha sem začel na severno, izpostavljeno stran, nato zapeljal v prej omenjeno krnico in odsmučal v odličnih razmerah enega izmed vrhuncev zimskega dela sezone.Naslednji dan sva z Markom še enkrat odšla na Wandspitze, le dostopila in smučala sva na južno stran z njenega predvrha. Posrečen splet vremenskih okoliščin je omogočal fantastično smuko do presenetljivo samotnega izhodišča. Po dnevu pavze sva odšla še nad Mallnitz. Cilj je bil Hagener Hütte, lepa smuka po grabnu proti planini Jamnig je zaključila moj zimski del sezone. Kako naprej je bil en velik vprašaj.

Pomlad.

Tako kot novembra sem se na smuči spravil, kje drugje kot na že nedelujočim Obertauernom. Dvakratni obisk je začel občutke in kondicijo postavljati na vsaj približno utečeno mesto. Mišice in kosti si marsikaj zapomnijo, glava in razmišljanje pa itak ni bilo niti za sekundo pod vprašajem.

Rehabilitacija se je zdela zelo uspešna. Topli dnevi, hoja in kolo. Vsak dan je bilo bolje.

Iskren hvala ekipi in kirurgu Tomažu na Jesenicah ne bo nikoli dovolj!

Nad jezom Kölnbrein se je začelo. Neverjetne razmere sva bolj kot ne zadela prav na »glavíco«.

Proti klasiki tistega področja sem doživel že marsikaj, a da bi bilo na parkirišču 20 cm svežega pršiča in pri križu na sedlu pod Kölnbreinspitzem 40 cm, pa še ne. Zadeva postane precej resna. Žleb in spodnji del sta precej izpostavljena plazovom. Izredno lepa smuka še zdaj zvabi nasmeh. Kölnbrein in pršič. Mogoče še kdaj, ali pa tudi ne!

Spomladi se razmere hitro spreminjajo. Cesta ob jezeru je bila neverjetno zasnežena, a je bila pričakovano vsak dan lažje prehodna. Letos sem tudi prvič videl, da najbolj »sitne« dele čistijo z bagrom. Olajšan dostop je omogočal turo proti Ankoglu. Dolina Kleinelendtal je bila skorajda v celoti zasnežena. Voda je, kot ponavadi izdolbla nezemeljske oblike v snegu. Po izredni smuki izpod vršnega dela Ankogla, sva tulila čez SV ledenik Kleinelendkees. Zasneženost doline in sneg tudi ob jezeru sva izkoristila kot še nikoli. Prismučala sva še nekaj deset metrov ob jezeru. Fantazija.

Dan kasneje sem odšel proti Oberlercherspitze. V krnici se dvesto dolžinskih metrov pred menoj podre »pol« stene. Deževalo je do zgodnjih jutranjih ur. Za ogromne, strme, zasnežene plošče je prišla voda in ob prvem sončnem žarku se je vse zrušilo na traso običajnega pristopa čez strm del.

Obrnil sem in odšel proti sedlu pod vrh Kölnbreinspitze. Okrog križa sedimo sami Slovenci, z znanci, kar tekmujemo kdo bo bolj »nabijal« z junaškimi zgodbami. Čakamo na toploto in odjenjanost zgornje plasti. Smuka dobra, je pa dež z mejo sneženja nad 2500 metri naredil zanimive razmere. Višje je bilo nekaj novega snega, ki ga je mraz zjutraj nalepil na podlago.

Teden dni kasneje sem zaključeval smuko nad jezom. Mittleres Scwarzhorn je z jeza deloval zelo klavrno, a je od blizu bilo vse še lepo zasneženo. Pod vršnim, strmim delom sem nosil smuči, zgornji del s sicer majhno opastjo s kožami ni bil prehoden.

Spust sem začel pol metra pod križem. Zanimivo je sneg obstal prav do vrha. Zgornji, strmi del je bil (pre)mehak, nižje pa vse do planine spodaj, odlične razmere. Skoraj do izhodišča nisem srečal nikogar.

Kasneje sem v duhu kolesarskih uspehov naših asov, zaključek sezone oddelal v okolici Johannisberga.

V treh etapah mi je uspelo postaviti jagodo na vrhu smetane.

1. etapa. Johannisberg, Hohe Riffl, Mittlerer Bärenkopf. Ena tura, izhodišče na garažah pri Franz-Josefs Höhe. Nad kočo Oberwalderhütte je bil ledenik povsem zasut. Nikjer ni vidnih razpok, zato brezskrbno odtavam proti Johannisbergu, Z vrha (ne tam, kjer je križ) smučam na SV, strmo stran. Razmere povsem zimske (ob pol 8 zjutraj). Podlago so predstavljali čudni, pokonci postavljeni, centimetrski snežni kristali. Odlična podlaga- odlična smuka. Spodaj na uravnavi nataknem kože in proti Hohe Rifflu. Ne vidim sledi predhodnikov, tako kaj hitro odsmučam od križa na vrhu, v  južni smeri in po sredini ledenika pod Mittlerer Bärenkopf. Z južnega predvrha (kasneje, na 3. etapi zvem, kje je pravi vrh), v najboljših spomladanskih razmerah, kar sem jih kadarkoli smučal, odvriskam do piknik placa. Od tam (z nekaj prestopi) še 300 dolžinskih metrov odsmučam po zasneženi poti (Gamsgrubenweg). Luksuz dobre zasneženosti.

2. etapa. Schneewinkelkopf, Mittlerer Bärenkopf. V zadnjih letih še nisem opazil sledi proti južnemu sosedu Johannisberga. Smer pristopa na nekaj metrov višji Schneewinkelkopf (3476 m) poteka čez zgornji del ledenika Pasterza, potem pa čez (mimo) vidne razpoke proti vršnemu, lepo zasutemu delu. Zadnji del je bolj strm in smučljiv po grebenu. Na vrhu sem posedel ob devetih zjutraj, razgledi proti GG-ju in ostalim veljakom tam okrog so fantastični. Oko se dolgo ne utrudi.

Smuka je bila odlična vse do kotanje pod južnim delom Johannisberga, kjer sledi dolga prečka pod Bärenkopf. Razmere dan prej ne pustijo »zabušavanja«. Ponovim smuko z njegovega hrbta. Končam spet nekaj deset metrov pred tuneli….

3. etapa. Klockerin, Mittlerer Bärenkopf. Zink je v svojem najnovejšem vodničku za to področje opisal vrsto nepopularnih spustov. Klockerin (3425 m) je odličnež med Bärenkopfi in Großes Weisbachhornom. Edina slaba točka je obvezen spust iz škrbine Keilscharte na ledenik Bärenkopfkees (80 višincev), seveda se je potrebno ob smučanju povzpeti v obratni smeri.

Na vrhu mi je megla zapletla spust (še bolj sem bil na trnih zaradi ledenika), a so bile moje želje uslišane in prav pohlevno (tako je tudi prišla) se je umaknila.

Spust z vrha do čudnega bivaka na sedlu je strm (do 40°). Zaradi oblačnega vremena ni tako lepo odjenjalo kot sem bil navajen, a je bila smuka vseeno odlična.

Na škrbini Keilscharte sem nošnjo smuči podaljšal na vrh Mittlerer Bärtenkopfa (nižje in severneje od smučljivega predvrha). Še enkrat sem, za zaključek treh etap na severni strani GG-ja, v fantastičnih razmerah smučal proti izhodišču.

Zadovoljstvo na koncu smučarske sezone, je glede na vse doživete zgodbe: enajst od deset možnih!