Dotik: Sprehod okoli Blejskega jezera:
kjer tretje dimenzije skorajda ni, se lahko pojavi razsežnost, značilna le za človeka.
Poroka
V Ljubljani se je ulila ploha. Vedel sem – šel bom na Bled.
Poklical sem poznavalca potk Janeza, za svetovalca in usmerjevalca.
Brisalci so utirali pogled skozi vse svetlejšo Gorenjsko.
K jezeru sem se pripeljal, ko je dež že končal svojo nalogo.
Šla sva lovit razglede čez grad, mimo Višc in Zake na Osojnico.
Dan bo poseben – v oblaku je nastalo okno in Otok je obsijalo sonce.
Ustavljala sva se in ustvarjala, kjer je bilo treba in kjer ne.
Sonce je dobivalo na moči, midva na dobri volji.
Že ob dveh sva začela, da sva ob šestih končevala mimo sv. Martina.
V kozarce pri obzidju so se lovili zlati žarki popoldanskega sonca.
Za cerkvenimi vrati je vabilo nekaj neslišnega.
Stopil sem skozi vhod in telo je zajelo čudovito zborovsko petje.
Petje ni bilo samo vrhunsko, v glasovih je bilo nekaj neoprijemljivega.
Dotaknilo se me je; prijatelj zunaj bo počakal in razumel.
V klopeh so sedele lepe ženske in galantni gospodje.
Med njimi je krožil duh razigranih otrok in slavnostnih starih.
Navidezno mirna notranjost je bila izpolnjena z blagrom.
Do potankosti razdelan ritual ni bil rutinski.
V ljudeh je bil živ mir.
Posamezni so slavnostne trenutke nosili pred cerkev.
Dotik sem podaljševal do novega liturgičnega govorjenja.
Tudi zunaj so bili ljudje enako zbrani kot znotraj.
Za cerkvijo me je čakal znanec zmehčanih potez.
Zunaj sem ogovoril prvega – gospodova žena je bila nevestina sestra.
Skozi pomenek sem zaznal, kaj se me je dotaknilo – bil je ljubezni dotik.
Čas se je iztekel, šla sva končevat svojo pot okoli jezera.
Iztok Snoj