Odšel je eden od najzaslužnejših Mosorčanov
Boris Kambič, otrok slovenskih beguncev, je bil rojen leta 1939 v Splitu. PD Mosor se je pridružil leta 1954 kot 15-letni dijak. To so bila leta začetkov razvoja alpinizma v Splitu, ki se je odvijal pri takratnem splitskem alpinističnem pododdelku "Velebita", katerega načelnik je bil leta 1956 Bači, takrat še srednješolec. Plezalne izkušnje je pridobival v skalah Kozjaka in Mosorja, s svojim prvim vzponom v steni Anića kuka. 17. julija 1957 sta se z vrstnikom in soplezalcem Borisom Kulićem kot osemnajstletna fanta zapisala v anale splitskega in hrvaškega alpinizma. Kot večina takrtatnih začetnikov sta plezala z vrvmi, ki sta si jih sposodila pri materah v sušilnici in z doma narejenimi klini.
Bači in Malac sta tega leta sodelovala pri pripravah za 3. zbor hrvaških planincev na Štirovcu (Velebit), ki naj bi potekal od 27. do 30. julija 1957. Njun prihod do Paklenice in Velebita je bila takrat avantura zase. Jadranska magistrala še ni bila zgrajena, zato sta iz Splita najprej odplula z ladjo do Zadra, od koder sta pešačila še 30 kilometrov do Paklenice. Kondicije in odločnosti jim takrat res ni manjkalo.
Po opravljenih nalogah na Štirovcu sta Bači in Malac "stekla" preko Strug do Anića kuka, da bi tam počakala inštruktorje iz AO Velebit in skupaj z njimi preplezala prvo smer v Anića kuku. Ker sta prispela tri dni prej in jima je bilo seveda dolgčas, sta se v sredo, 17. julija 1957, odločila, da si »ogledata« izbrano smer, čeprav sta imela le deset klinov in ameriško najlonsko vrv iz II. svetovne vojne. In tako sta Bači v gojzarjih, Malac pa v "plezalkah", ki jih je sam sešil doma iz usnja, platna in avtomobilskih gum, v šestih urah preplezata desni krak znamenitega ipsilona, ki je pred mnogimi leti buril duhove hrvaških plezalcev. S tem se je odprl osrednji, najbolj izpostavljen del SZ stene Anića kuka. Vzpon je bil potrditev Bačijeve in Malčeve nadarjenosti, a tudi rezultat kakovostnega dela takratne generacije mosorskih alpinistov v okviru alpinističnega pododseka, ki je leto po tem uspehu dobil dovoljenje hrvaške Komisije za alpinizem za ustanovitev Alpinističnega odseka Mosor. Plezalca sta zanimivo prigodo doživela tudi pri sestopu v vročini. Med skrivanjem v grmovju se je Malac poškodoval na zarjaveli konici, za katero so kasneje ugotovili, da je 500 let stara sulica.
Dan pred tem sta Kulić in Kambič splezala tudi varianto Brahmove smeri, ki je nastala po naključju, ker se nista pravočasno obrnila, da bi prečila v originalno Brahmovo smer, ampak sta nadaljevala s plezanjem po direktni smeri (V in V+). Tako sta bila pod vtisom težavnosti pri omenjeni varianti in sta Mosoraško ocenila z nižjo oceno IV, vsi ponavljalci pa so se strinjali z oceno V.
Na Hrvaškem imajo Borisa Kambiča za svojega in priimek pišejo Kambić (sa mekim "ć"), čemur je od nekdaj nasprotoval, čeprav je sin slovenskih staršev. Bil pa je res rojen v Splitu, kjer je preživel mladost in se tudi začel ukvarjati z alpinizmom.
Leta 1957 je Kambič prišel študirat v Ljubljano in se vpisal na takratni AO Univerza, danes Akademski AO. V nekaj letih se je razvil v zelo dobrega alpinista. Leta 1966 sta se z ženo Lijo odselila v Argentino. Najprej v Buenos Aires, nato pa v Bariloče. V tem izjemnem okolju je poleg službe in skrbi za družino še naprej plezal, smučal in postal tudi mentor in učitelj mlajšim generacijam. V vseh treh državah, v katerih je živel, je zbral več kot 150 vzponov, od Paklenice do slovenskih gora, italijanskih Dolomitov, ruskega Kavkaza in predvsem argentinskih Andov. Od teh 25 prvenstvenih smeri in ogromno pettisočakov, med njimi kar štirje deviški, do takrat še neosvojeni.
Leta 2007 se je Boris Kambič vrnil iz Argentine v Slovenijo, kjer je nadaljeval s hribovsko dejavnostjo ... Pokopan je v Mengšu.